KOMPLICIRANJE

Pred natanko šestimi leti sem intervjuvala člana skupine Čuki, Jožeta Potrebuješa. Bila sem v 8. mesecu nosečnosti in trebuščka seveda ni bilo več mogoče spregledati. Moj sogovornik je takrat pred kratkim tudi sam prvič postal ponosni očka. »Nekaj bi ti svetoval,« mi je dejal. Ker sem bila že v fazi gnezdenja in sem črpala informacije o življenju z dojenčkom od vseh, ki so mi bili o tem pripravljeni govoriti, sem našpičila ušesa. »Samo eno pravilo je, ki si ga moraš zapomniti. Najbolje je, če si ga kar nad previjalno mizo na veliko napišeš.« Kaj že? »Ne kompliciraj,« je dejal. Uf, pa taka modrost, sem si mislila. Saj sploh nisem mislila komplicirati! Saj bo šlo vse kot po maslu – plenice, dojenje, uspavanje, radi se bomo imeli in to bo to ...

Pa je prišel veliki dan in z njim dojenček. Na nasvet sem seveda pozabila in se s polno paro zagnala v našo na novo nastalo družinico. Plenice so še šle, dojenje na začetku nekoliko manj, spanje pa sploh ne ... Le kaj delam narobe? Je res prav previt, ga kje tišči? Zakaj že joka, a ni pred pol ure jedel? Zakaj noče spati? Jaz ne morem biti več niti za hip budna ... Če sem hotela na sprehod, je to pomenilo toliko pakiranja, kot da grem z otrokom najmanj za teden dni na Mars ... Ko sva bila oblečena, je dete pobruhalo sveže oblečen kompletek. Ko sem ga preoblekla, je bil že spet lačen. In tako naprej in tako dalje ... Potem pa je naredilo klik. Nekje med obuvanjem levega čevlja in tolaženjem male štruce. Ne kompliciraj. Globoko zajemi sapo in nehaj komplicirati. Kar bo, pa bo.

Ko prvič postanemo starši, želimo vse narediti popolno. Predstavljamo si, kako bo, kako naj bi bilo. Pa je le redkokdaj tako. Prav ta posebni prostor med pričakovanji in dejstvi, v katerem se lahko učimo na lastnih napakah, je pri starševstvu zelo dragocen. Če smo odprti, se naučimo lekcij. In potem gre laže.