Uredničina beseda - DECEMBER 2005

Včasih z možem v šali ugotavljava, da bi lahko po našem nakupovalnem vozičku v ponedeljek popoldne, ko se v družinski postavi odpravimo obnavljat vsebino domačega hladilnika, sklepali, katere oglase smo v nedeljo videli na televiziji. Oziroma katere je videl naš šestletnik. »Mami, tole margarino kupimo, ta ne vsebuje hole … No, tiste stvari, po kateri si potem bolan,« reče, ko drvimo mimo polic s takimi in drugačnimi namazi. Ali: »Mami, tisto tuno hočem, ker …« V čem je že ta boljša od tiste, ki jo kupujemo od vekomaj, pravzaprav ne ve. Všeč mu je reklama, ki jo je videl. Ali: »Mami, za moje umazane hlače rabimo tisti sprej, ki odstrani tudi najhujše madeže.« In tako naprej.
Pri vsaki polici zna postreči z argumenti, zakaj bi morali kupiti ta
izdelek, in ne drugega iste vrste (čeprav doslej ni bilo s tistim »drugim« nič narobe), in prepričevalno ponavlja oglasne slogane, ki jih je slišal. Pravzaprav je – idealni potrošnik. Oglas je videl, dojemljiv, kakor so vsi otroci, ponotranjil, in zdaj se obnaša v skladu s težnjo, ki jo je v njem vzbudilo oglasno sporočilo. Z možem mu dopovedujeva, da samo zaradi čudovite reklame ne bomo kupili izdelka, ki ga ta opeva, saj ga ne potrebujemo (oziroma je krepko dražji od tistega, na katerega smo v časih »pred oglasom« prisegali). A včasih, sploh če je stvar ‘v akciji’, tudi naju premaga radovednost.
In kdaj so naša pričakovanja resnično izpolnjena. Nemalokrat pa: na hlačah kljub magičnemu spreju ostanejo madeži od trave, jogurt, poln sadja, vsebuje le nekaj bornih koščkov, in naša mačkona Muri in Maca sploh ne marata hrane, za katero naj bi dala, kakor narekuje oglas, svojo desno šapico. Realnost, za katero smo vseskozi vedeli, da je tam, nas dohiti in potreplja po rami. K sreči nas izuči – in tudi mali potrošnik, ko se naslednjič odpravimo po nakupih, mimo prej »nujno potrebnih« izdelkov odhlača z dvignjeno glavo. In se seveda ustavi – pri tretjem izdelku … Ki so ga ravno začeli oglaševati …

 

 Tina Cipot Mal 

(lbert Einstein)