Dihati – kot miška!

Piše: Tina Cipot Mal

V naše uredništvo je prispela drobna knjižica z naslovom Slonček Smrkolinček. Gre za pravljico o slončku, ki ga je napadla – Astma! In s pomočjo male miške se skupaj s starši odpravi iskat Zdravje. Slikanica je namenjena staršem in otrokom, ki jih mučijo astma, pogosti bronhitisi in prehladi, na preprost in zabaven način pa uči o tem, kako dihati pravilno, da bo težav z dihanjem in boleznimi manj.

Avtorica slikanice je Nuša Romih Masnoglav, profesorica specialne športne vzgoje, nekoč uspešna alpinistka in športna plezalka. Osem let je bila zaposlena v Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna, kjer je vodila športne dejavnosti, dihalne vaje in ustvarjalne delavnice, pa tudi pri njeni hčerki so pred leti zdravniki ugotovili astmo.

Slonček se je ravno ubadal z zavezovanjem rilca, ko ga je popadel neustavljiv kašelj. Čudno se je počutil in v prsih mu je pričelo piskati.

Kako je nastal Slonček Smrkolinček?

V zdravilišču na Rakitni sem pri delu z otroki in njihovimi starši dobila veliko izkušenj. Ugotovila sem, da se ponavljajo določeni vzorci obnašanja staršev do otrok z astmo. Po eni strani gre za preveliko skrb zanje, za njihovo varnost, čistočo, prehrano, po drugi strani pa starši otroku tedaj, ko zahteva popolno pozornost zase, pomoči ne dajejo v taki meri ali obliki, kot bi jo otrok želel in potreboval. Ob zdravstvenih težavah pri svojem otroku sem se še bolj intenzivno posvetila iskanju kakršnekoli oblike pomoči za otroke s to motnjo. Rešitev sem našla, Slonček Smrkolinček z rilcem, zavezanim v vozel, pa je prispodoba za vse otroke z astmo, bronhitisi in pogostimi prehladi in mi je že od prvih dni v pomoč pri mojem delu.

Vedela sta, da je Slonček občutljiv otrok, zato sta skrbela zanj veliko bolj kot drugi starši za svoje otroke. Vedno sta ga toplo oblekla, pazila, da se pri igri ni naprezal preveč, da se ni umazal in da je pojedel veliko hrane.

Sporočilo pravljice je: slonja družina se skupaj odpravi po Zdravje, ne išče le zdravila za Smrkolinčkovo piskanje v prsih, pač pa se starši poglobijo tudi v to, kakšen način življenja ima celotna družinica, in začnejo to spreminjati. Izpostavljate tudi pravilno prehrano, predvsem pa – pravilno dihanje. Dihalne vaje, ki jih navajate v pravljici, Smrkolinčku pa jih predstavi miška, so pravzaprav preproste.

Gre za metodo Buteyko. To je bil ruski zdravnik in raziskovalec, ki je ugotovil, da hiperventilacija (pospešeno, oteženo dihanje) ni posledica astme, pač pa je astma posledica hiperventilacije. Trdil je, da obstaja pri astmatikih skrita hiperventilacija, to je takšna, ko tudi takrat, ko ni poslabšanj in napadov, ves čas dihajo pospešeno in pregloboko. Razmerje plinov v telesu se tako ruši. S hiperventilacijo preveč izdihujemo in s tem izgubljamo ogljikov dioksid. Zmanjšanje ogljikovega dioksida povzroči kemično reakcijo, ki otežuje izločanje kisika iz krvi v celice. Tako te kljub zadostni količini kisika v telesu le-tega ne dobijo dovolj. Zato pride po mnenju dr. Buteyka do ožanja dihalnih poti, ker poskuša telo zadržati ogljikov dioksid v sebi. Z oteženim dihanjem, ki je posledica ožanja dihalnih poti, pa pride tudi do pomanjkanja kisika v vitalnih organih, zato se aktivira dihalni center v možganih in se dihanje še bolj stimulira. Dihanje se še pospeši, izločanje ogljikovega dioksida se spet poveča, dihalne poti se še bolj zožijo, ustvari se občutek pomanjkanja zraka ... In na koncu se pojavi astmatični napad. Profesor Buteyko je ugotovil, da veliko ljudi nezavedno čezmerno diha. Hiperventilacija je lahko posledica stresa, pri otrocih pa do nje pride zaradi pretoplega oblačenja, presladke hrane, polne umetnih barvil in konzervansov, in zaradi dihanja skozi usta.

 »Zakaj imaš pa rilec?«

»Zato, da z njim diham in voham in se tuširam in se popraskam ...«

»Pravilno. In kako dihaš, ko si rilec zavežeš v vozel?«

»Ja, skozi usta, kako pa? Najlažje se diha skozi usta. Sploh takrat, ko je rilec zamašen. Pa saj ves čas diham skozi usta ... Ojoj, to pa je čisto narobe, kajne!«

Slonček Smrkolinček se na poti do Zdravja uči vaj, ki temeljijo na metodi Buteyko. Njihova značilnost je zniževanje pretiranega odtoka ogljikovega dioksida iz telesa. Prvo pravilo – zapri usta!

Dihanje skozi usta je škodljivo. Poleg težav z dihali povzroča tudi pojav preozke čeljusti in po rezultatih raziskav še okrog 150 drugih bolezni. Če bi bili na to starši pozorni od prvega dne otrokovega življenja, bi bilo obiskov pri zdravnikih in ortodontih veliko manj.

Naše telo želi, da dihamo samo skozi nos. Tudi ko skačemo, tečemo, hitro hodimo, ne smemo odpirati ust. Na Rakitni sem metodo Buteyko zasnovala tako, da je ustrezala petdnevnemu urniku. Prvi dan smo se učili samo to, da je treba imeti zaprta usta. Starše sem prosila, naj otroke na to nenehno opozarjajo. Tako pri športnih dejavnostih, ki smo jih izvajali, in med ustvarjalnimi delavnicami kot tudi med večernim gledanjem televizije, ko se otrokom čeljust poveša najbolj nekontrolirano.

Od nekod zaslišim grozljivo šepetajoč glas: »Vstopite v gozd brez dihaaaa ... vstopite v gozd brez dihaaaa ...«

Od strahu se mi ščetine naježijo. Skušam zbežati, a noge me ne ubogajo. Želim zakričati na pomoč, a iz ust ne spravim glasu. Očka in mamica mi zavežeta rilec v vozel. Upiram se, a me primeta za usta in nežno porineta v gozd. Hitimo skozi gozd, v katerem je dihanje prepovedano.

Dušim se, ne morem več ... Še malo, skozi veje se zasvetlika mala jasa. Še malo, čisto malo – zraka!!!

Na jasi sedi strašna pošast in glasno rjove: »Dihaj kot miška, dihaj kot miška. Če globoko vdihneš, te požrem!«

Očka mi hitro razveže rilec. Trudim se in diham kot miška. Počasi pridem do sape.

Kaj sledi prvi lekciji o zaprtih ustih?

Naslednje dni smo se učili miškino dihanje. S prstom pod nosom narediš brke in dihaš tako počasi in plitvo, da ne čutiš zraka, ki izhaja iz nosu. Potem pa smo se igrali igrice, ki so otroke spodbujale, da so za kratek čas zadržali dih. In to brez predhodnega globokega vdiha skozi usta, na kakršnega smo navajeni, ko denimo skočimo v vodo. Takole: dihaj sproščeno in hop! - zatisni nos z dvema prstoma. Možnosti za igro je veliko. Od potapljanja, plavanja skozi sifon in vijuganja med igrali do skrivanja pod igralnim padalom. Otroci imajo bujno domišljijo in niti na misel jim ne pride, da bi pod namišljeno vodo odprli usta ali spustili nos. Ko pa so otroci ponovno lahko vdihnili, niso smeli zajeti sape na veliko skozi usta, pač pa dihati kot miška, plitvo, tiho, skozi nos. Otroke večinoma podcenjujemo. Že triletnik popolnoma razume jasna navodila in ve, da je vaja koristna za njegovo zdravje.

Prvič: Zapri usta in bodi sproščen kot plašč na obešalniku.

Drugič: Stisni rilec in korakaj preko travnika. Ne odpiraj ust!

Tretjič: Ko ti zmanjka sape, spusti rilec in dihaj kot miška. Moraš se potruditi, čeprav je težko.

Četrtič: Dihaj kot miška vsaj 3 minute.

Slonček se na koncu potovanja v Zdravje udeleži tekmovanja v »korakih«.

Tudi otroci in starši na Rakitni so tekmovali v tej »športni disciplini«. Šli smo na igrišče, kjer smo jim povedali pravila igre. Starši so otroke umirili, sprostili, malce pomasirali njihova ramena, da so se ramenske mišice sprostile in so otroci dihali samo s prepono, torej dovolj plitvo. Potem se je otrok skupaj z enim od staršev postavil na črto, starši so jim pomagali pri pripravi in pravilni izvedbi vaje. Sredi dihanja so otroci zaprli usta, zatisnili nos, zadržali sapo in šteli korake. Ko jim je zmanjkalo sape, so lahko spustili nos in – dihali kot miška. Pomembno je bilo aktivno sodelovanje staršev, njihovo spodbujanje in zgled. Število korakov je pomemben podatek, saj nam pove, v kakšnem zdravstvenem stanju je otrokov organizem. Z nekaj vztrajnosti in samodiscipline lahko na preprost način pomagamo svojim otrokom.

»Veste, otroci velikokrat zbolijo zato, ker so njihovi starši nesrečni. Imejte se radi, skrbite zase in si izpolnite vse svoje želje. Ne želite si biti boljši od drugih, vedno pa bodite nekaj posebnega.« Švist in miške ni bilo več.

Odlomki in ilustracija so z dovoljenjem vzeti iz slikanice Slonček Smrkolinček (Nuša Romih Masnoglav, samozaložba, 2004).