Pogovor z Juretom Seškom:

»Očetovstvo je veliko več, kot le biti tam.«

Piše: Tina Cipot Mal

Jure Sešek je gotovo eden najbolj priljubljenih slovenskih radijcev. Njegova služba radijskega voditelja na radiu Ognjišče, kjer je zaposlena tudi njegova žena, ga veseli, vendar se ob koncu delovnega dne z velikim veseljem prelevi v moža in očeta treh sinov. Vlogi, ki sta zapisani v njegovem srcu.

Kaj vam pomeni očetovstvo?

Pomeni mi zelo veliko, toliko, da pri vseh ostalih odločitvah, ko jih tehtam, na drugo stran vedno postavim očetovstvo – koliko biti z družino, doma ... Tu gre predvsem za vprašanja, ali sprejeti vodenje kakšne prireditve, se odzvati na ponujen projekt, ali ne. Kajti če sprejmem, to pomeni, da bom toliko manj doma, z otroki. Sicer pa vem, da je očetovstvo veliko več kot le – biti tam. Zgled je tisti, ki ga lahko dam. Očetovstva ne razumem le kot to, da poskrbim za otroke, da jih preživljam – k sreči mi o tem ni treba razmišljati, ker imam redno službo in še kak dodaten prihodek zraven – ampak se mi zdi srž očetovstva v tem, da otrokom ponudim neke vrednote, se trudim, da ne bodo zašli na stranpota ... Biti oče po mojem pomeni biti vzgojitelj. To je zelo tvegana, bolje rečeno, negotova stvar. Cilj imaš vseskozi pred sabo in se trudiš, a nikoli ne veš, ali boš prišel do njega ali ne. Očetovstvo se mi zdi pomembno prav zaradi tega, ker si tako zelo pomemben dejavnik pri ustvarjanju tistega, kar raste.

Ko sta se s soprogo odločila, da bosta postala starša, ste morda že imeli predstave, kako bo to vajino oziroma vaše starševstvo videti?

Gotovo sem imel predstave, priznati pa moram, da se iz leta v leto, iz dneva v dan še vedno učim. Otroci te vedno znova presenetijo in kakih čudežnih formul, ki bi jih človek upošteval pri vzgoji, pač ni. Zdi se mi, da vsak v družino prinese tisto podobo, ki jo je sam doživljal na svoji koži. Srečo imaš in veliko veselje, če si lahko želiš, da bi bil tak, kot so bili tvoji starši s teboj. Včasih je žal na tem svetu tako, da se trudiš biti drugačen od tega, kar si dobil. Jaz imam to srečo, da se trudim biti tak, kot je bil moj oče. Zdi se, da mi je dal, kar sem potreboval. Bil je moj vzgojitelj in - to pa je še vedno - prijatelj, zaupnik.

Tradicionalne vloge moškega in ženske v družinski shemi se nekako brišejo; nekoč je veljalo, da so moški avtoritativni del starševskega para, matere pa nežnejši, blažilni del. Kako je pri vama?

Zdi se mi, da je prav, da je mož bolj trd, no, trši od soproge, in da včasih udari po mizi, zavetje pa otrokom pretežno daje soproga, torej mama. Ravno pri tem bi rekel, da rastem, pa ne vem, ali z leti ali s tremi otroki, in lahko rečem, da sem človek trdnih načel, ki ne podleže več kakšnemu hudemu pregovarjanju. Včasih so me res znali kar hitro obrniti, zdaj pa se trudim. Saj če bi se jim pustil – ker imam tri, bi bilo konec, bi me imeli nenehno na glavi (smeh). Z Uršo sva si zadala, da se pred otroki ne bova sprla. Četudi se kdaj zgodi, da se z odločitvijo drugega kateri od naju ne strinja, si dava podporo. In se potem pogovoriva na samem.

Se vam zdi, da se glede vzgoje starša morata strinjati?

Ne, gre za presek. Vsak od naju ima svoje zahteve in meje, na nekaterih točkah pa »prideva skupaj«. Ker sva oba razumna in vse ostalo deluje, se o stvareh pač pogovoriva in sprejmeva kompromise. Pravzaprav je bistvo sobivanja dveh odraslih v sklepanju kompromisov. Vzrok za ves ta odstotek razbitih družin in ločitev je po mojem tudi v tem, da vsaka stran stoji na svojem bregu. Midva imava, ne sicer pogosto, a vendarle, različne poglede na stvari in situacije, a jih skušava takrat, ko so otroci navzoči, zakriti.

Kaj bi rekli otroci – ste strog oče?

Bojim se, da bi rekli, da nisem (smeh). Urša je bolj stroga. Prav zanimivo bi bilo, če bi nekdo res vprašal denimo Luko, ki je najstarejši, kaj meni, kakšna starša sva. Mislim, da Luka potrebuje malce trdnejše vodenje. Zelo hitro vzkipi in bi rad vedno uveljavil svojo voljo, zato je vedno kak »rompompom«.

Če imaš enega otroka, se na njem »učiš«, se spuščaš v vojne, sklepaš kompromise, iščeš vzgojne poti ... Kako pa je s tremi? Vsak izmed otrok je osebnost zase in verjetno zahteva poseben pristop. Se zavedate, ko preklapljate med tremi različnimi pristopi?

Ne zavedam se, verjetno pa to počnem. Čeprav sva z Uršo sprejela načelo, da bova do vseh enaka. Seveda sva – postavimo pravila, ki veljajo za vse, še vedno pa zahtevajo otroci sami po sebi različne načine obravnave. Mislim, da so to stvari, ki jih s skupno rastjo odkrivaš, potem pa lahko brez večjega razmišljanja nežno preklapljaš, kot je treba. A tega ne delam zavestno. Nisem človek, ki bi se ob težavah ali v dvomu zatekal h kakšni pomoči, svetovanju. Sledim sebi. Zaenkrat se izide. Bomo videli, kam bo to pripeljalo. So si pa moji trije res različni.

Kako pa je s kaznovanjem?

Veste, kako sva z Uršo to rešila? No, priznam, nekaj časa se je dobro obneslo, potem pa sva nekoliko pozabila in ob zadnjih grožnjah ponovno sklenila, da bova svoj sistem obudila. Dajemo srčke in pike. Za dobro delo, za pravilno obnašanje, za izpolnjevanje nalog – dobi srček, za trmo, ugovarjanje, za grdo obnašanje – dobi piko. Ko zbere tri pike, dobi kazen.

Kakšno?

Kakšne stvari, ki mu niso pogodu. Pa mu vseeno koristijo. Recimo – na Šmarno goro. Ali pa teč do »britofa« in nazaj. Ali pa ne sme k sosedom na obisk. To mu pač pomeni veliko. In smo mu rekli: »Luka, če bo tri, potem bo kazen, pač ne boš smel k njim.« Tako je vedel že vnaprej. Podobno smo delali pri Mihi. Toda čez nekaj časa je Luki postalo malce vseeno – pa smo uvedli že večje pike, malo hujše kazni ... Zdaj pa sva tudi s tem začasno nehala.

Kaj pa nagrade?

Stvari, ki jih imajo otroci radi. Lahko se igrajo z dirkalno stezo, lahko pogledajo risanko zunaj načrta ...

Sta stroga glede televizije?

Nama k sreči ni treba biti. Če je vreme lepo, so raje zunaj.

Kaj je tisto, kar bi radi dali otrokom za popotnico v življenje?

Nimam odgovora, ki bi ga lahko stresel iz rokava. Da bi znali spoštovati svet okoli sebe. Rad bi videl, da bi se znali znajti na pravi način. Da bi bili osebnosti, ki bi stale za svojimi stališči, da jih ne bi veter nosil sem ter tja. Če se ustaviva pri kakšnih vrlinah, ki naj bi jih nesli v svet – da bi bili pošteni. S poštenjem se – upam – lahko daleč pride in ob tem ne škoduješ ne sebi ne drugim.

Kako pa otrokom razlagate svet, ki ni vedno pošten?

Iz dneva v dan sem pred dilemo, kako otroku razložiti svet, kako jim povedati, kaj je vojna ... Povem jim, kakor je v resnici – da so ljudje taki in drugačni in da včasih kdo kaj zakuha, kar ni prav, ne zanj in ne za svet okoli njega. Otroci pač ne gredo spat pred informativnim programom in jaz ga rad pogledam, da potem naslednje jutro vem, kaj bom povedal. Si sicer zelo veliko pomagam s teletekstom, da ne gledam nenehno tistih krvavih prizorov med osmo in deveto zvečer, ampak izolirati otrok pač ne morem. Niti jih nisva hotela. Dojemata pa različno, Luka, starejši, ima veliko vprašanj, Miha, ki je srednji, pa je bolj miren in ne sprašuje. Morda se v njem kaj kuha, a zaenkrat ne da iz sebe. Ampak v bistvu sploh nisem pričakoval, da bom moral na taka vprašanja odgovarjati. Konec koncev je še odraslim glavam težko dojeti, zakaj je trpljenje na svetu. Zadnje čase v bistvu vse bolj razmišljam, ali naj televizijo med informativno oddajo sploh še prižgem.

Poleg radia in petja je vaša strast tudi igranje. Vsako leto nastopate v Poletnem gledališču Studenec pri Domžalah. Eno od svojih vlog pa že nekaj časa predstavljate tudi po vrtcih – to je pogumni junak Martin Krpan. Kaj lahko ta po vašem mnenju da slovenskim otrokom?

Želim jim pokazati, da je bil to dokaj preprost možak, ki je prišel s svojo resnico in kmečko logiko stvari do konca. Bil je na drugi strani zlaganega dvora, ki se je »boril« z Brdavsom. Saj so bili žalostni, a dokler ni padel tudi cesarjev sin, niso naredili nič za rešitev. Krpan je šel, ne glede na to, da sam ni bil neposredno vpleten, tja in se zadeve lotil. Tam pa so vili roke in komplicirali – kaj bomo pa zdaj, kako pa bomo ... Pa je Krpan rekel: »Kuga, glavo mu bomo vzel', pa bo!« Tukaj se velikokrat ustavim in rečem otrokom: »To je kmečka logika, ni treba daleč brskati, da prideš stvari do dna.« In gremo naprej. Krpan je hud, oster, grob, čeprav je s svojo pojavo in s svojim načinom govora – kakor pač sam slišim Levstika, kako govori – tudi dobrodušen, mehkoba. Obenem pa je take sorte dobrodušnež, da Brdavsu stopi za vrat in mu odseka glavo. Mu ne reče: »Tukaj imaš pojočo travico, če se boš pokesal, si bova v roke segla.« Ne, te možnosti mu ne da! In otroci v prvih vrstah gledajo z velikimi očmi, kaj se bo zdaj zgodilo. Že večkrat sem razmišljal, ali je ta tematika sploh prava za vrtce. A menim, da je – gre za zmago dobrega nad zlim. Ko sem razmišljal o tem, sem se spomnil na predavanja s Pedagoške fakultete, kjer so nam povedali, da bi otrokom nekaj manjkalo, če bi pravljico popravili in ji določene elemente vzeli. Naj pač volk babico poje! Babica se sicer potem reši, torej dobro zmaga, ampak tistega prizora pač ne smemo umikati. Pri Krpanu naredim tako, da najdem med občinstvom Brdavsa, ki ga oblečem v razbojnika, mu posadim klobuk na glavo in dam sulico v roke, potem ta bere oz. zaigra z mano bojni prizor. Ko ga Krpan premaga, rečem »in glavca je odletela« ter vržem kapo stran, ta poleti čez prostor ... in nadaljujem: »Pri nas, v resničnem življenju, pa se dajo stvari rešiti drugače,« in dam svojemu »soigralcu« roko ter se mu zahvalim za sodelovanje. Tako sicer izvedem prizor, a ga tudi zelo hitro preusmerim na prizore, ko Krpanu kraljica ne dovoli vzeti hrane, hčerke ... Ponovno pokomentiram zadevo tako – če ti nekdo pomaga, mu moraš biti hvaležen in se mu zahvaliti na primeren način. Pravzaprav gre za to, s kakšnimi očmi gledaš na Krpana – lahko mu zapreš vrata pred otroškim občinstvom, obenem pa v njem lahko najdeš veliko stvari, ob katerih se lahko ustaviš in jih uporabiš za vzgojne trenutke.

Igrate tudi za svoje otroke? Denimo ob pravljici za lahko noč? Kdo je pravzaprav tisti, ki prebere pravljico pri vas doma?

Če sem doma, kar jaz. Nekajkrat nama je uspelo tudi skupaj kaj podramatizirati. Toda nimajo radi, če bereva. Pač pa si morava izmišljevati. Trenutno so najbolj priljubljene zgodbe o velikanih, dinozavrih, zmajih s tremi glavami ... Prav zabavno je, ko tak zmaj pride do križišča, pa se glave ne morejo dogovoriti, kam bi šle! Včasih pa se pri sebi bojim, kam bom zaplezal, kako bom kakšno stvar izpeljal ... In potem na koncu pravi Luka: »Ta je bila pa dobra,« Miha pa: »Ta je bila pa dolga.« Takšne imata najraje – dolge in dobre.