KDO JE PRVI – OTROK, PARTNER ALI JAZ?

Piše: Mateja Cvetek, univ. dipl. psih., spec. zakonske in družinske terapije

Če pustim otroka nekaj časa samega pri igri, ali ni to sebičnost? Pa vendar bi mi včasih tako prijalo umirjeno branje knjige, klepet po telefonu ali lenobno počivanje na kavču sredi belega dne. Otrok me potrebuje, partner bi rad nekaj pozornosti zase, v delovni sobi me čaka kup nezlikanega perila, pa še cel kup obveznosti v službi. Da o vabilih prijateljev, naj pridemo na obisk, sploh ne govorim. Kako naj se znajdem sredi gneče vseh teh opravil?

Dela je toliko, da ne more biti nikoli vse opravljeno. Še posebej če želimo stvari narediti zelo dobro. Strategija »najprej opravi vse delo, potem si vzemi čas za počitek« v družinski praksi ne deluje ..., ker skoraj nikoli ne pridemo do konca. Če pa si že vzamemo čas za počitek, se ob tem slabo počutimo, kakor da bi delali nekaj narobe.

Čas zase – podarjen, zaslužen ali ukraden?

Morda želimo vse opraviti popolno in brezhibno. Morda nas je strah, kaj se bo zgodilo, če nečesa ne bomo opravili dovolj dobro. Morda smo se že od malega učili biti garači. »Cel večer lahko igraš tenis, nama pa ne moreš pomagati pri delu na vrtu? To vendar ne gre!« »Že spet se igraš, namesto da bi se učil!« Veliko je izjav, s katerimi so nas starši učili pravila: »Ne smeš se sprostiti, ne smeš si vzeti časa zase in za zabavo.«

Prav je, da življenje preživimo odgovorno. Delo je potrebno. Ob njem se počutimo koristne, ustvarjalne, potrebne, ob njem razvijamo svoje potenciale, skrbimo za kvalitetno preživetje in podobno. Po drugi strani pa sta koristni tudi sprostitev in zabava. Skrb zase in obnavljanje svoje življenjske energije je pomemben del življenjske odgovornosti.

»Saj vem, da bi si morala vzeti čas zase, pa kaj, ko je treba narediti še to ... « Najteže je prepričati sebe. Toda če sami ne bomo poskrbeli zase, nas bo v to prisililo življenje: staknili bomo angino, si zlomili roko, doživeli kakšno nesrečo, ki nas bo prikovala na posteljo ... Ali pa se bo to zgodilo kateremu drugemu družinskemu članu. Logika naravnih ritmov je logika iskanja ravnovesja. Če nekje pretiravamo, bo narava sama poskrbela za vzpostavitev novega ravnotežja. Le da ta naravna izravnava za ljudi pogosto ni nič kaj prijetna.

Sprostitev in čas soočenja s samim seboj

Morda smo prepričani, da je igra stvar majhnih otrok. A igramo se vsi: otroci in odrasli. Spreminjajo se le način igranja, igrače, igre. Nekateri odrasli igrajo tenis, drugi se podijo z rolerji, tretji pletejo, četrti slikajo, peti žagajo in rezbarijo, nekateri uživajo v peki slaščic, drugi se uležejo v mehko travo ali zaplavajo v jezeru ... V nasprotju z otroki odrasli igro zelo hitro spremenimo v delo. Hočemo dosežek. Pri delu po navadi želimo (ali moramo) ustvariti nekaj otipljivega. Hočemo ustvariti rezultat, izpolniti določeno nalogo, doseči neki kriterij. Igra je tega prosta. Namen prave igre je zgolj uživanje v igri sami. Dosežki in rezultati niso pomembni.

Igro potrebujemo, saj nas napolnjuje z iskrivostjo, navdušenjem in pozitivno življenjsko energijo nasploh. Če igro izključimo, bomo zelo hitro postali neobčutljivi garači. Ob nenehnem razmišljanju o obilici dela bomo mimogrede prezrli tisto, kar je najvažnejše: biti skupaj z nekom in uživati v medsebojni bližini. Pozoren, sproščen in igriv pogled v otroške ali partnerjeve oči je vreden veliko več kot celodnevno garanje v hiši, na vrtu in v službi.

Poleg vesele in brezskrbne igre potrebujemo ljudje tudi čas umirjenega soočenja s samim seboj. Kje je moje središče? Kdo ali kaj je tisto, kar mi daje najbolj temeljno varnost, kar me lahko najbolj umiri, kar lahko vse dele moje celote poveže in harmonično uskladi? Na nekoga moramo biti navezani, sicer raztreseno begamo sem in tja kot brezdomci. Ljudje okoli nas pa srkajo naš nemir.  

Otroci spoštujejo čas, ki ga imate zase

Otrok je kot gobica, ki vpija čutenja, ki se pretakajo med obema od staršev. Posebno močna čutenja so kot eksplozija energije, ki se razlije po celem prostoru. Otrok, ki v svojem psihičnem sistemu še nima zgrajenih razmejitev med seboj in svojimi starši, bo starševsko čustveno energijo neposredno prevzel nase – in to tako pozitivno kot tudi negativno. Zaradi tega je za zdrav otrokov čustveni razvoj izjemno pomembno, kakšno energijo starši sevajo.

Pozitivna čustvena energija v partnerskem odnosu ni sama po sebi umevna stvar. Podobno kot je treba skrbeti za čistočo stanovanja, je treba skrbeti za »čistočo« družinskega, partnerskega in tudi individualnega čustvenega sveta. Večina staršev skrbi, da otroci odraščajo v čistem in urejenem stanovanju. Poskrbimo, da bodo odraščali tudi v čistem in urejenem čustvenem svetu!

Kadar otroci čutijo, da očka in mamica uživata sama s seboj, mirno preživijo nekaj časa sami ali s katero drugo osebo. Ste že opazili izraz na otroškem obrazu, kadar se očka in mamica drug drugega pristno razveselita in se objameta? Otrok je srečen ob pogledu na svoje starše, ki si izražajo pristno naklonjenost. Čuti, da je tudi on v varnem objemu (čeprav gleda od strani). Posrka veselje in igrivost.

V neki družini si mož in žena vsak večer po večerji vzameta nekaj časa za klepet zase. Njun otrok se gre igrat. Vmes pride nekaj povedat, a ga oče in mama samo pogledata, ne da bi mu odgovorila na vprašanje. »Aja, speeeet se pogovarjata ... Bom potem prišel,« reče in se vrne k svojim igračam.

Če si starši vzamejo čas zase vsak dan, se bo otrok na to kmalu navadil. Zlasti ker ve, da bodo potem še z večjim navdušenjem in predanostjo z njim.

Otrok ve - četudi ne razume - da starši potrebujejo čas zase. Nezavedno ve, da ima od tega tudi sam veliko koristi. Če starši poskrbijo zase, se sprostijo in zmorejo vedno znova poiskati sveže razloge za veselje, bo ta pozitivna energija otroku omogočila zdravo rast in razvoj.

Otrok je tudi zelo zadovoljen, če se oče in mama usedeta in začneta razreševati napetosti in nesoglasja, ki so se spletla med njima. Oddahne si, saj ga s tem razrešita bremena težkih čutenj, ki jih je sicer srkal od njiju. »Končno se bosta pogovorila!« je vzklik olajšanja marsikaterega otroka, ko se oče in mama končno odločita storiti nekaj zase in za svoj medsebojni odnos.

Kaj, če otroci protestirajo?

Otroci jokajo ali kako drugače izražajo protest proti »biti nekaj časa sam« predvsem v primerih, ko čutijo, da odnos med starši ni varen. V tem primeru jih skrbi, kako bi se utegnila stvar zaključiti: »Bosta oče in mama še skupaj, ko se bom vrnil? Bosta poskrbela drug za drugega in zame? Bom še vedno njun ali me bosta zapustila?«

V tem primeru je treba otroka pomiriti in mu že vnaprej dati zagotovilo, da bo vse v redu. Če je med partnerjema nekaj narobe, tega otroku ni treba prikrivati. Otrok zelo dobro čuti, da je nekaj narobe, le da ne razume, kaj je narobe in zakaj. Zelo mu pomaga, če mu oče in mama na primeren način pojasnita, kaj se dogaja med njima, in če mu poleg tega zagotovita, da bosta poskrbela za svoj odnos in ga uredila.

Otroci protestirajo tudi, kadar še nimajo dovolj izkušenj in ne vedo, kaj začasni umik staršev v samoto pomeni. Otroke je treba na to pripraviti. Z večjimi se lahko pogovorimo. Manjše, ki še ne govorijo in naše besedne govorice še ne razumejo, pa je treba na to postopoma navaditi. Morda jih bomo lahko na začetku pustili čisto same le minuto ali dve. Nič zato. Povejmo otroku, da gremo v kuhinjo nekaj iskat in da se bomo takoj vrnili k njemu.

Za otroka je pomembna izkušnja, da je lahko nekaj časa sam in da temu času vedno sledi vrnitev staršev. Z razvojem otroka se njegova zmožnost, da je nekaj časa sam, krepi, čas samostojne igre pa postaja vedno daljši.

Kdaj pa je čas za naju?

»Kdaj pa naj si midva vzameva čas za naju, če otrok zmore sam preživeti le minuto ali dve?« je vprašanje, ki si ga najbrž postavljajo starši zelo majhnih otrok. Najbolje je, da izkoristimo čas, ko otrok spi. Čas, ko počiva otrok, naj bo čas počitka tudi za starše. »Oprati in zlikati moram perilo, počistiti je treba stanovanje, pa še kosilo je treba skuhati. Saj si ne morem vzeti časa zase! Čas, ko otrok spi, je edini čas, ko to lahko storim in me otrok pri tem ne moti.«

Pomembno je, da začnemo že zelo zgodaj razmišljati, kako si bomo organizirali čas in kdo nam bo pri tem pomagal. Nekaj dela si gotovo lahko razdelita že partnerja med seboj. Včasih pa lahko pokličemo na pomoč še koga drugega.

Otrokovi stari starši so lahko zelo dobrodošla pomoč, morda nam lahko priskoči na pomoč soseda ali kakšna prijateljica. Če ne gre drugače, je lahko tudi primerna varuška ustrezna rešitev. Pomembno je le, da je to oseba, ki ji lahko zaupamo – zlasti če nam bo pomagala pri varstvu otroka.

Morda smo vse preveč navajeni razmišljati, da moramo za vse poskrbeti sami. Ni nam treba. Veliko ljudi je srečnih, če jih nekdo prosi za pomoč, saj se le tako čutijo potrebne in koristne. Včasih je sprejemanje pomoči od drugih veliko bolj plemenito dejanje kot ponujanje pomoči. Če drugim pomoč le ponujamo, jih lahko mimogrede ponižamo, če pa za pomoč tudi prosimo, jim s tem damo priznanje, da jih cenimo, jim zaupamo in jih spoštujemo. To pa je tudi nekaj vredno.

Včasih pa lahko kakšno delo ostane tudi nenarejeno. Zakaj pa bi moralo biti na svojem mestu vse drugo, le vi ne?