Meje so pomembne – kako jih postaviti?

Piše: Nataša Rijavec Klobučar, univ. dipl. ped., spec. zakonske in družinske terapije

Ozdravljen odvisnik od drog se spominja: »Ko smo se ga kot mulci prvič napili, je vsak od nas trepetal pred starši. A moj strah je bil odveč, saj se ni zgodilo nič. Kot da tega dne ne bi bilo! In od takrat je šlo samo navzdol … Če bi takrat starši znoreli, bi verjetno bilo drugače. Nikogar ni bilo, da bi me ustavil.« Meje in omejitve so zdrave, potrebne in tudi otroci jih zaznavajo kot nujne, čeprav tega ne povedo na glas.

Mogoče bi omenjeni gospod vseeno zašel v peklenski objem drog, mogoče je dogodek starše tako pretresel, da niso (z)mogli drugače ravnati in so šele čez leta opravili »popravni izpit«, ki je fantu pomagal na pravo pot.

Meja za varnost

Otroci potrebujejo omejitve, pa ne zato, da bi jih nadzorovali, ampak zato, da se v tem svetu ne izgubijo. Da se počutijo varne. Te varnosti ni tako težko zagotavljati v tistih prvih mesecih in letih otrokovega življenja, ko je otrok precej odvisen od svojih staršev. Ti ga hranijo, negujejo in ljubkujejo ter s ponosom opazujejo njegov napredek, hkrati pa, ne da bi se posebno zavedali, postavljajo fizično in tudi čustveno mejo. Težje obvladljivi postanejo trenutki, ko npr. otrok z metanjem sredi trgovine na tla izsiljuje igračo, ko se zdi, da zanalašč krši naša pravila, ko uveljavlja svojo voljo z najbolj ekstremnimi vedenji ipd. Takrat imamo občutek, da smo odpovedali. Da smo slabi starši in da smo že vse zavozili. In ko se je tisto nebogljeno bitje iz plenic »spremenilo« v upornega mladostnika, je sodu izbilo dno.

Klic na pomoč

Zavedati se moramo, da v še tako brezupni situaciji, polni naše nemoči, jeze in obupa, ni vse izgubljeno. Ravno nasprotno. Naš otrok nam s težavnimi trenutki na nenavaden način govori, da nas potrebuje. Da potrebuje nekoga, ki mu bo dal okvir, znotraj katerega se lahko giblje. Potem se čuti sprejetega, ljubljenega in zaželenega. Tam pa, kjer je dovoljeno vse, je otrok prepuščen samemu sebi, počuti se osamljenega in izgubljenega. Ne ve, kdo je in kaj hoče. Čeprav se na videz zdi, da ima vse, nima nikogar, poskrbeti mora sam zase.

Težko je sicer v najbolj nemogočih otrokovih vedenjih prepoznati klic na pomoč, klic po pozornosti, po trdnih mejah in pravilih, ki se ne spreminjajo iz dneva v dan, posebno težko je prepoznati otroško ranljivost v očitnih poskusih izsiljevanja, upiranja in kršenja meja. A otroke s postavljanjem meja zaščitimo pred njimi samimi in svetom.

Meje niso kazen

Vsako obdobje otrokovega razvoja pa zahteva utrjevanje in tudi spreminjanje meja – tisto, kar je prej veljalo, ne velja več (npr. ura odhoda v posteljo je za petnajstletnika drugačna kot za osemletnika). In v vsakem obdobju se bomo spraševali, ali delamo prav, ali smo prestrogi ali morda preveč popustljivi. Čeprav smo vedno postavljeni pred izziv, kako uskladiti otrokove in lastne potrebe, je priložnosti, da postavimo zdrave meje, vedno dovolj, če smo le pripravljeni prisluhniti sebi in otroku.

Meje namreč niso kaznovanje, čeprav jih otroci marsikdaj tako razumejo. Meje razumemo kot možnost izbire. Povedo nam, do kam se sme, kaj se sme in česa ne, drugim pa sporočajo, kdo smo in kako lahko pridejo do nas. Drugih ne sodimo, ne napadamo, niti jih ne silimo v spreminjanje. Z mejami pomagamo drugim prevzemati odgovornost za njihova dejanja in izbire. Dobro postavljena meja prepreči, da bi prevzemali čustva drugih nase.

Meja do otrok

Otroka sprejeti in razumeti takšnega, kakršen je, zavedati se, da ni tak, kakršnega si morda želimo, je najpomembnejša lekcija starševstva. In tudi najtežja. Dovoliti otroku, da je drugačen od nas, da se njegovi interesi razlikujejo od naših, da ima področja v življenju, ki niso čisto nič v povezavi z nami, ki nam morda sploh niso všeč, zahteva tudi od staršev razumevanje lastnih želja in potreb.

Ko vemo in sprejmemo, kdo smo in kaj smo, se vzpostavi zdrava meja do otrok. Smo si pripravljeni priznati, kaj nam je kot očetu oz. mami všeč, kaj nam veliko pomeni, česa se bojimo? Kaj pa naša pričakovanja? Obiskujejo otroci glasbeno šolo, ker si to sami želijo, ker pri tem uživajo, ali ker smo si mi vedno želeli igrati kitaro, pa ni bilo denarja zanjo? Bodo študirali pravo, ker je nam spodletelo?

Mnogo je staršev, ki v svoja nezadovoljstva nehote vključujejo otroke. Priklenejo jih nase in ne izpustijo iz rok niti, ko ti postanejo možje in žene. Zgodbe o posesivnih materah, hudobnih taščah in »maminih sinčkih« govorijo o bolečih poskusih trganja popkovine, ki bi jo morala starša prerezati že davno. A sta odpovedala tudi kot partnerja in svoja nesoglasja reševala pred otrokovimi očmi. Otroci posrkajo vase vse, kar se dogaja ob domačem ognjišču. Tudi nemir, za katerega dopustimo, da ga v naše domove prinesejo drugi ljudje, npr. dedki, babice, tašče, tasti … Vse to pa utegne biti težka prtljaga, ki jo otroci nesejo v življenje.

Kako postaviti meje?

Za starše receptov žal ni, so le smernice, ki so nam v pomoč. Omenjenemu dovoljenju otroku, da je drugačen od staršev, se pridružujejo:

- Ločitev otrokovega vedenja od njegove osebne vrednosti. Morda ne marate otrokovega vedenja (npr. da ne pospravlja sobe), njega pa imate še vedno radi. Ločevanje omogoča, da se čutijo otroci ljubljene in sprejete, ne glede na njihove odločitve.

- Priznavanje otrokove pravice do osebnega dostojanstva, do zasebnosti v zvezi s telesom, osebnim prostorom, pravice do občutkov, mnenj, do napak …

- Meje naj bodo izgovorjene. Ne govorite: »To bi pa že moral vedeti.« Mejo izrazite jasno, natančno in razumljivo za vse. Brez zahtev, groženj in poniževanj. Poskusite npr. takole: »Danes je za mano težak dan, zato potrebujem nekaj časa zase brez motenj. Poslušaj glasbo tako na glas, da je ne bo slišati v mojo sobo.«

- Dati otroku možnost izbire – pri tem morajo biti sprejemljive vse možnosti.

»Ali hočeš počistiti kopalnico?« Če je NE za vas nesprejemljiv odgovor, ne zastavljajte takega vprašanja, pač pa otroku raje dajte možnost izbire: »Boš pospravil kopalnico ali kuhinjo?« Tako možnosti za NE ni.

- Pogajajte se takrat, ko se otrok dogovorov drži. Mirno prisluhnite njegovim argumentom. Morda boste uporabili besede: »S tem predlogom se ne morem strinjati.« In potem ponudite predlog vi, lahko tudi malo popustite, če bo otrok razloge razumsko utemeljil.

- Zgledi so najboljši učitelji. Kar govorite, tudi živite, saj bodo otroci upoštevali vaša dejanja, ne pa besed.

- Sprejmite vsa otrokova čustva. Namesto graje, obtoževanja in zasliševanja spodbudite, pokažite ponos, ljubezen, naklonjenost. (»Tako ponosen sem nate, ker ti je uspelo dokončati nalogo.«)

- Doslednost pomaga, da nas otroci jemljejo resno. Če kršijo mejo, ne bo pozitivnih posledic – npr. da gredo ob koncu tedna ven s prijatelji. Otrok včasih krši dogovore, ker ne zna drugače, včasih pa zgolj zato, da vidi, ali mislite resno. Postavite takšno mejo, ki ste jo pripravljeni dosledno spoštovati.

- Ne razburjajte se, bodite mirni. »Na obisk bova odšla, če bo soba pospravljena do 15. ure.« Mogoče boste na obisk zamudili, a nima smisla, da se jezite, ker je vse razmetano.

- Poskrbite zase in s tem boste tudi za otroke. Otresite se občutkov krivde, jeze, razočaranja; v trenutkih nemoči zaupajte sebi in otrokovi prirojeni modrosti, kljub nemogoči situaciji; popolnih staršev ni – dovolite si napake!