Tekmovalnost – premagati nasprotnika ali samega sebe?

Piše: Mirjana Pintar

Čeprav so znanstveniki do nedavnega preučevali predvsem tekmovalnost v športu, je vedno bolj očitno, da se pojavlja tudi v šoli, na delovnem mestu in v medosebnih odnosih. Dr. Darja Kobal Grum, soavtorica prve slovenske knjige na to temo, Samopodoba med motivacijo in tekmovalnostjo, nam je razkrila psihološki vidik tekmovalnosti.

Od kod izvira človeška tekmovalnost? Je že v njegovi naravi, je to družbeno pogojena ali naučena lastnost?

Pri vsaki osebnostni lastnosti je nekaj podedovanega, nekaj naučenega in nekaj, kar je odvisno od lastne volje ali samodejavnosti. Tekmovalnost je v prvi vrsti motiv. Človek ima neko voljo, interes, da tekmuje. Zato je tudi tekmovalnosti toliko vrst, kolikor je motivov.

Katere so največje zmote, ki se pojavljajo pri pojmovanju tekmovalnosti?

Stereotip tekmovalnosti je, da je samo negativna. To so včasih mislili tudi za agresivnost, vendar danes vemo, da brez konstruktivne agresivnosti ljudje sploh ne bi mogli preživeti. Tudi brez tekmovalnosti kot osebnostne rasti se človek sploh ne bi razvijal in bi v primerjavi z drugimi ostajal na mnogo nižji psihosocialni ravni. Tekmovalnost so znanstveniki dolgo časa označevali za nekaj slabega, nekaj, čemur se je treba izogibati. V zadnjih petnajstih letih pa je prišla v ospredje še druga razsežnost, tako imenovana pozitivna ali konstruktivna tekmovalnost. Tako lahko danes rečemo, da obstajata dve temeljni razsežnosti tekmovalnosti. Prva, negativna, je hipertekmovalnost, ki pomeni tekmovati z drugimi, biti boljši za vsako ceno, pri čemer niso pomembna sredstva, ki jih posameznik izbira: manipulacija, agresivnost in izkoriščanje. Glavni sta zmaga in skrb zase. Druga razsežnost pa je pozitivna tekmovalnost kot osebnostna rast. Tukaj za posameznika ni pomembna zmaga, ampak gre za preizkušanje lastnih sposobnosti in nabiranje izkušenj. Gre za primerjanje s svojimi prejšnjimi dosežki in željo po novih. Posameznik želi napredovati in narediti nekaj tako dobro, kot le lahko. To je tudi zdrava tekmovalnost.

Zakaj nekateri učenci zelo radi tekmujejo, drugi pa ne?

Ker se obe vrsti tekmovalnosti med seboj zelo razlikujeta, so tudi motivi za tekmovanje različni. Nekateri radi tekmujejo zato, ker težijo k moči, statusu, k temu, da so zmagovalci. To je hipertekmovalnost. Nekateri pa radi tekmujejo zato, ker čutijo zadovoljstvo že ob preizkušanju lastnih sposobnosti. V tem uživajo, tudi če ne zmagajo. Tretji vzrok, zakaj učenci radi tekmujejo, je želja po izkazovanju odličnosti v odnosu do samega sebe, napredovanje v smislu lastnega razvoja. Zadovoljstvo lahko daje tudi dobro opravljena naloga ali sama zahtevnost naloge. Nekateri težijo k temu, da sprejemajo čim težje naloge, pa ne zato, da bi se primerjali z drugimi, ampak da preizkusijo sami sebe, do kod lahko gredo. Ko so znanstveniki primerjali tekmovalnost glede na spol, niso ugotovili bistvenih razlik. Pri obeh spolih se najpogosteje izražata želja po zmagi in po izkazovanju odličnosti.

Razlogi za to, zakaj nekateri učenci ne marajo tekmovati, pa so povsem drugačni. Vzrok je lahko nizka samopodoba, ki se nanaša na odnos do drugih. Strah jih je, da jih bodo drugi videli v slabi luči in da se bodo osmešili. Zelo močan razlog je tudi trema, strah pred nastopanjem. Izkazalo se je, da kar nekaj učencev odklanja tekmovalne naloge zato, ker se zaradi strahu pred zunanjim porazom ne morejo osredotočiti na samo nalogo.

V šoli se vse večkrat dogaja, da učenci za prepisano domačo nalogo sošolcem zaračunajo tisočaka, med pisanjem testa pa skrivajo odgovore, da jih sošolec ne bi prepisal. Kako naj učitelj pripomore k boljšim odnosom in solidarnosti med učenci, ne pa k rivalstvu?

Če učitelj v razredu spodbuja rivalstvo, spodbuja negativno tekmovalnost. Tako tudi ne vzgaja učencev v samozavestne in socialno občutljive osebe. Zelo pomembno je, da učitelj poudarja, naj se učenci osredotočajo na svoje spretnosti, sposobnosti in na naloge, ne pa na sošolce kot na nekakšne »moteče dejavnike«, ki jih je treba premagati.

Ko smo pred kratkim raziskovali samopodobo in tekmovalnost pri srbskih, španskih in slovenskih mladostnikih, se je pokazala nič kaj spodbudna slika slovenskih mladostnikov. V primerjavi z vrstniki iz drugih držav so bila različna področja samopodobe pri Slovencih manj izražena, še posebej tista, ki se nanašajo na odnose z drugimi, iskrenost in zanesljivost. Prav tako so izkazovali najnižje vrednosti pri socialni motivaciji, skrbi za druge ter pri pomoči drugim in delu v skupini. Nasprotno pa so pri hipertekmovalnosti - čeprav se ni izkazala kot lastnost, ki se med preučevanimi narodi pomembno razlikuje - slovenski udeleženci dosegli najvišje število točk. V šolah bo treba zelo intenzivno razvijati socialno motivacijo, uvajati čim več aktivnega timskega dela, dela v skupinah. Znotraj skupin ne sme biti rivalstva, posameznik mora imeti občutek, da koristno prispeva k učinkovitosti skupine, ne pa da se s svojimi dosežki postavlja pred drugimi. V našem šolskem sistemu bo treba dajati večji poudarek medosebnim odnosom, občutku pripadnosti skupini in deljeni odgovornosti. Dobro je, da učenci dobijo občutek, da smejo sodelovati, spraševati in povedati na glas, če se ne strinjajo. Odgovoren učitelj seveda spodbuja učence, da so pri pouku čim bolj aktivni, ker tako dobijo občutek spoštljive enakovrednosti. S tem se krepijo socialni vidiki motivacije in samopodobe, hkrati pa se zmanjšujejo negativni vedenjski vzorci, kot so na primer nagajivost, klepetavost in agresivnost. Učitelj naj zastavi učno uro tako, da se bodo izrazili pozitivni vidiki samopodobe učencev. Ločnica med zdravo tekmovalnostjo na eni ter egoizmom na drugi strani je namreč zelo tanka. Z ustreznim pedagoškim pristopom pa jo seveda lahko okrepimo.

Večina učencev ima rada tekmovalne igre med poukom in iz njih se tudi veliko naučijo. Koliko takih iger je smiselno vključiti v pouk?

Ne zdi se mi smiselno razmišljati o tem, koliko jih vključiti, ampak kako. Bistvenega pomena je metodika, ki jo učitelj uporablja pri svojem delu. Če otroci skozi take igre razvijajo pozitivno tekmovalnost in socialno skrb za drugega, je takih iger lahko veliko. Niso pa primerne igre, kjer posameznik zmaga in pokaže, da je najboljši. Zunanje preverjanje znanja spodbuja hipertekmovalnost ne samo med učenci, ampak tudi med učitelji. Sistem je na žalost tak, da priznanja ali točke dobivajo tisti učitelji, katerih učenci so bolj uspešni. Ta krog je zaključen in pri tem ni zadovoljen nihče.

Ali opisno ocenjevanje pripomore k zmanjšanju negativne tekmovalnosti med učenci?

Z vidika tekmovalnosti ne vidim bistvene razlike, ali je ocena opisna ali številčna. Pomembna sta pedagoški pristop in samopodoba, ki si jo posameznik ustvari. Francoski sistem, ki smo ga preučevali pred leti, se je izkazal ravno skozi vidik samopodobe. Tudi učenci z dobrim ali zadostnim uspehom se v odnosu do sovrstnikov ne čutijo manjvredne, ker se lahko njihovi potenciali maksimalno uresničijo skozi šolski proces. Ponosni so na svoje ocene, ker jim je jasno, da ne bodo vsi zdravniki ali pravniki, ampak bodo lahko odlični peki, oblikovalci ali frizerji. Za to pa ni treba imeti samih petic.

Kakšno vlogo imajo pri tem starši?

Starši imajo največjo vlogo. Od odnosov v družini je zelo odvisno, katere vidike tekmovalnosti bo otrok izražal in kako. Raziskave so pokazale, da je več hipertekmovalnosti pri edincih, če se jim v družini vsi podrejajo, sami pa to pričakujejo tudi od ostale okolice. Vedno jim je pomembno, da zmagajo, da so prvi. Zato je treba pri njih še bolj razvijati socialni čut, jih vključiti med vrstnike, jih morda bolj zgodaj vpisati v vrtec. V družini je zelo pomemben odnos, ki ga imajo starši do vseh otrok. Ni prav, če enemu preveč popuščajo, drugega pa obravnavajo prestrogo. Tudi če je vzgoja nespodbudna v smislu pretirane strogosti ali zahtev po pridnosti, lahko otrok dobi občutek, da ni nič, kar naredi, nikoli dobro.

»Hipertekmovalnost je negativna razsežnost tekmovalnosti. Pomeni tekmovati z drugimi, biti boljši za vsako ceno, pri čemer niso pomembna sredstva: manipulacija, agresivnost in izkoriščanje. Glavni sta zmaga in skrb zase.«

 »V šolah bo treba zelo intenzivno razvijati socialno motivacijo, uvajati čim več aktivnega timskega dela, dela v skupinah.«

»Zunanje preverjanje znanja spodbuja hipertekmovalnost ne samo med učenci, ampak tudi med učitelji.«

»Pri pozitivni tekmovalnosti posamezniku ni pomembna zmaga, ampak gre za preizkušanje lastnih sposobnosti in nabiranje izkušenj.«