Boš sam?

Piše: Lidija Večko, vzgojiteljica, vrtec Solzice, Čečovje

Za starše je eden izmed pomembnih ciljev pomagati otrokom, da stopijo izpod njihovega okrilja in postanejo samostojni posamezniki. Ne smemo jih videti kot svoje kopije, pač pa kot edinstvena človeška bitja z različnimi čustvi in željami. Kako jih navajati na samostojnost? Vsak dan nam ponuja številne priložnosti.

Otroka spodbujamo k samostojnosti tako, da:

- ima možnost izbire, saj ta pogosto zmanjša nezadovoljstvo;

- spoštujemo otrokov trud;

- ne sprašujemo preveč;

- ne hitimo z odgovori;

- ga spodbujamo, da pri učenju, iskanju znanja in podatkov uporablja različne vire;

- mu ne vzamemo upanja in sanj.

Dajmo otroku možnost izbire

Kadar prisluhnemo otrokovim čustvom, z njim delimo svoja ali pa ga povabimo, da z nami išče rešitev kakega problema, razvijamo njegovo zaupanje vase.

Odrasli smo včasih prepričani, da dobri starši »delajo« za svoje otroke, da celo mislijo zanje. Rezultat: vsakdanji boji ob banalnih rečeh, na koncu pa slaba volja vse družine. Ko otroku predamo odgovornosti, ki mu pripadajo, se razpoloženje vseh popravi.

Po navadi sami zbudimo otroka, mu povemo, kaj naj obleče in kaj poje, ker se nam zdi to hitreje in bolj preprosto, kot pa če bi pustili, da vse to počne sam. Dajmo mu možnost, da si sam izbere, ali bo oblekel sive ali rdeče hlače. Povprašajmo ga, ali bo poln kozarec mleka ali samo polovico.

Če ga težko spravimo domov z igrišča, mu raje recimo: »Čez pet minut bova šla domov, hočeš še enkrat na gugalnico ali na tobogan?« ali: »Kaj bi ti bolj ustrezalo – da vadiš klavir pred večerjo ali po njej?« Takšne izbire so dobra vaja za samostojno odločanje. Še tako majhna izbira pomeni novo možnost, da ima otrok vsaj nekaj nadzora nad svojim življenjem. Otrok je v nasprotnem primeru prisiljen storiti toliko stvari, da ni težko razumeti, da postane poln zamere in odpora.

Premisli in reši

Boriti se moramo tudi proti temu, da imamo otrokov neuspeh za svojega. Veliko samoobvladovanja je potrebnega, da ne delimo nasvetov, ko poznamo pravi odgovor, in se raje ugriznemo v jezik, namesto da bi takoj izblebetali svoje mnenje, ko otrok vpraša: »Mami, kaj misliš, kaj naj storim?«

Morda smo mnenja, da otroka spodbujamo, kadar mu rečemo, da je nekaj lahko. A če mu bo uspelo rešiti nekaj lahkega, se mu bo morda zazdelo, da ni kaj prida uspešen.

Drugačen niz sporočil sprožimo, če rečemo: »To utegne biti težko.« V očeh otroka je to v začetku tudi res. Včasih nam je težko stati ob strani in opazovati otroka, kako se trudi. Pa vendar zdržimo in ponudimo kvečjemu kakšno koristno informacijo, ne pa tudi rešitve.

Ali to pomeni, da mu nikdar ne smemo pomagati? Seveda ne. Starši že znajo presoditi, kdaj je otrok utrujen, kdaj potrebuje več pozornosti. V določenih trenutkih je prijetno, če nam kdo počeše lase, natakne nogavice, čeprav to lahko opravimo sami, kajne?

Ne sprašujmo preveč

Starši pogosto sprašujemo: »Kje si bil? Kaj si počel?« in podobno. Da bi se otroci izognili vprašanjem, na katera nočejo odgovoriti, odgovarjajo: »Pusti me pri miru, ne vem ...«

Ali to pomeni, da otrokom nikoli ne smemo zastavljati vprašanj? Sploh ne. Pomembno je, da smo občutljivi za učinke svojih vprašanj. Včasih imajo otroci pretirano spraševanje za poseg v svoje zasebno življenje. Otroci nam bodo povedali, kar nam bodo hoteli povedati. Kadar nam bodo hoteli povedati, pa moramo pozorno poslušati. Namesto da otroku postavimo kup vprašanj, ko pride iz šole, ga preprosto pozdravimo z: »Lepo, da si doma.«

Ne hitimo z odgovorom

Otroci med odraščanjem zastavljajo neverjetno množico vprašanj. Starši pogosto čutijo, da morajo na ta vprašanja odgovoriti takoj, in brskajo po možganih za odgovorom. Breme, ki si ga nalagajo, je nepotrebno.

Ko otrok izreče vprašanje, je po navadi že nekoliko premišljeval o odgovoru. Odrasli mu lahko pomagamo še naprej raziskati njegove misli. Kasneje mu lahko še vedno priskrbimo pravi odgovor, če se otroku to še vedno zdi pomembno.

Kadar otroci zastavijo vprašanje, naj imajo možnost, da najprej sami poiščejo odgovor. Na vprašanje »Zakaj dežuje?« ne dajmo takoj odgovora: »Dež nastane z izhlapevanjem ...«, pač pa recimo: »Zanimivo vprašanje, kaj misliš, zakaj dežuje?« Proces iskanja odgovora je prav tako dragocen kot odgovor sam. Če pa odgovora sami ne poznamo, lahko to brez posledic priznamo in otroka spodbudimo, da odgovor poiščemo skupaj – v knjigi, na spletu ... Tudi tako se bo navadil iskati odgovore še kje drugje, ne le pri starših.

Uporaba drugih virov

Da bi zmanjšali otrokovo odvisnost od družine, mu lahko pokažemo, da obstaja večja skupnost z dragocenimi viri, ki samo čakajo, da jih začnemo uporabljati. Svet ni tuj, v njem lahko najdemo pomoč, kadar jo potrebujemo.

Ko otrok ugotavlja, da njegovi ribici ni dobro, mu odgovorimo: »Mogoče pa bo imel lastnik trgovine s hišnimi ljubljenčki kakšno idejo, kako ji pomagati.« Ali pa se na prošnjo: »Pomagati mi morate pri matematiki, kjer snovi ne razumem,« odzovemo takole: »Kaj pa, če bi vprašal soseda gimnazijca, da bi ti pomagal?«

Ne vzemimo otroku upanja

Sanjarjenje in načrtovanje nam v življenju dajeta veliko radosti. Če otroke skušamo pripraviti na možnost razočaranja, jih lahko prikrajšamo za pomembne izkušnje.

Neki oče nam je pripovedoval o svoji dveletni hčerki, ki se je navdušila nad konji. Nekega dne ga je vprašala, ali bi ji kupil konja. Moral se je prav potruditi, da ji ni takoj rekel, da to sploh ne pride v poštev. Namesto tega je dejal: »Povej mi kaj več o tem.« Po pripovedi, kako bi skrbela za konja, se mu je zdelo, da ji zadošča že sama pripoved o njenih sanjah. Izposodila si je knjige o konjih, risala skice, hranila žepnino ... Čez nekaj let je dobila možnost skrbeti za konje v nekem hlevu in jih je lahko jahala. Ko je bila stara 14 let, jo je zanimanje za konje minilo. S prihranki si je kupila kolo.

Še nekaj načinov za spodbujanje samostojnosti

- Naj bo otrok lastnik svojega telesa. Vzdržimo se in ne popravljajmo mu kar naprej las s čela, ne pobirajmo nitk z obleke, ne tlačimo bluze za krilo, ne popravljajmo ovratnika. Otroci to doživljajo kot vdor v svoj fizični prostor.

- Ne vmešavajmo se v podrobnosti otrokovega življenja. »Zakaj pišeš z nosom po papirju?« »Popravi si lase z oči.« »Ta stara trenirka je odslužila. Poišči si drugo.« Mnogi otroci na tak način govorjenja reagirajo z razdraženostjo – »To je moja stvar!«

- Ne govorite o otroku v njegovi navzočnosti. Kadar otroci slišijo, da govorite o njih, se počutijo kot lastnina svojih staršev. Znak resničnega spoštovanja otrokove samostojnosti je, da odgovorimo: »On vam lahko sam pove ...«

- Spoštujmo otrokovo zrelost v posamezni fazi. Včasih bi otrok zelo rad kaj naredil, toda čustveno ali fizično ni dovolj zrel. Namesto da otroka silimo ali spravljamo v zadrego, izrazimo prepričanje, da bo to nekoč že znal.

- Pazimo, da ne rečemo prevečkrat ne. Kot starši moramo večkrat priškrniti otrokove želje. Oster NE imajo lahko otroci za poziv na boj, napad na njihovo samostojnost. Vpijejo, zmerjajo, postajajo čemerni. Starši so izmučeni. Naj popustijo ali vse dovolijo? Razumljivo, da ne. Po tej poti bi prišli do tiranije razvajene mladine. Nobeno mnenje ni za človeka pomembnejše kot vrednost, ki jo pripisuje sam sebi. Dobro mnenje o sebi bodo imeli tisti otroci, ki odraščajo v družinah, kjer cenijo vse tisto, kar je pri njih dobro. Ti bodo laže premagovali težave v življenju in si zastavili višje cilje. Narava otrokovega samovrednotenja ima globoke posledice na njegove miselne procese, čustva, vrednote, cilje. Je najpomembnejši ključ do njegovega obnašanja. Kako mu lahko pomagamo, da samega sebe vidi kot človeka, polnega vrednot? Vsakič, ko pokažemo spoštovanje do njegovih čustev, ko mu damo možnost, da izbira, ko mu omogočimo rešiti problem, zrasteta njegova samozavest in samospoštovanje.

Pomen pohvale

Pohvala je lahko kočljiva zadeva. Zato naj bo naša pohvala primerna otrokovi starosti in zmožnostim.

Izogibajmo se hvali, ki namiguje na slabosti v preteklosti. Pretirano navdušenje lahko ovira otrokovo željo po uspehu. Včasih lahko otrok nenehno navduševanje staršev doživlja kot pritisk, denimo »Tako lepo igraš, da bi lahko že nastopal.«

Če z navdušenjem opišemo tisto, kar otrok počne, moramo biti pripravljeni na ponavljanje tiste dejavnosti.

Pohvalo uporabljajmo s premislekom. Starši opažajo, kako pogosto njihove otroke pohvala spodbudi, da začnejo bolje sodelovati in se bolj truditi kot prej.

Igranje vlog

Če imate otroka za nagajivega, je zelo mogoče, da vam bo hitro pokazal, kako zelo nagajiv je. Označevanju otroka se je treba izogniti za vsako ceno. Konec koncev, če vsi pravijo, da je Maja oblastna, potem že mora biti. Otrok, ki so mu prisodili določeno vlogo, začne to vlogo igrati.

Kako osvoboditi otroka od igranja določene vloge?

- Poiščimo priložnosti, da otroka prikažemo v drugi luči.

»David, odločil si se, da boš odšel z nami k babici, čeprav si res hotel ostati doma in se igrati s prijateljem. To je bilo zelo lepo od tebe.«

- Postavimo ga v položaj, v katerem bo spoznal, da je lahko drugačen.

 »Zdi se, da bi šel v naši družini vsak rad v drugo restavracijo. David, imaš mogoče ti kakšno idejo, ki nas bo premaknila z mrtve točke?«

- Naj sliši kako pozitivno pripombo o sebi.

»Očka, z Davidom sva zjutraj sklenila kompromis. David ni hotel v šolo v gumijastih škornjih. Jaz pa nisem hotela, da presedi cel dan v šoli z mokrimi nogavicami. Na koncu se je domislil, da bo šel v šolo v svojih starih supergah ter s seboj vzel suhe nogavice in čevlje, v katere se bo preobul.«

- Sami pokažimo obnašanje, ki ga od otroka pričakujemo.

»Tako sem razočarana! Tako sem se veselila, da bom šla nocoj v kino, pa me je očka opomnil, da sva se domenila, da bova šla na košarko ... No ja, bom pa film preložila na prihodnji teden.«

- Bodimo zakladnica njegovih dosežkov.

»Spominjam se, kako si imel na začetku precejšen odpor do tistega tabora. Potem pa si začel o tem premišljevati, brati in se pogovarjati z drugimi otroki, ki so že bili tam. In na koncu si se odločil, da pojdeš tudi ti.«

- Izrazimo svoja čustva in pričakovanja.

»David, ljudem na poroki se zdijo kavbojke znak, da jih ne spoštuješ. Zato pričakujem, da se boš primerno oblekel, pa če še tako težko preneseš misel, da boš moral obleči obleko in kravato.«

Včasih je dovolj že nekaj besed, pogled, ton glasu staršev, ki povedo otroku, da je 'počasen', 'neumen', 'nadležen' ... Otroci se odzovejo tako, da se postavijo zase, ali pa so jezni. Čisto drugače pa se počutijo, če so starši z njimi prijazni in jih imajo za sposobne ali pa jim dajejo možnost, da sami poiščejo rešitve. »Jošt, vem, da te jezi, kadar tvoj brat žvižga ravno takrat, ko delaš domačo nalogo, ampak tepež je prepovedan. Kako bi še lahko dosegel mir, ki ga potrebuješ?«

S takimi načini pomoči otrokom, ki so se »zataknili« v eni od vlog, odpiramo vrata k spremembi.