Lahko otroci poslušajo Mozarta? Seveda!

Piše: Tina Cipot Mal

»Mami, bi rada slišala pesmico?« In jo zapoje, petletnik z zvonkim glasom. Pesmico o nageljčku, ki se odpira, barva, ki jeseni zapre svoj cvet in tako kot tulipani čaka na pomlad, da bo spet cvetel. »To je bila čisto moja pesmica,« pravi. Njegove oči žarijo kot iskrice. Pojoč odskaklja nazaj k igračam. Kje sem imela svoj diktafon?

Zdi se, da otrok komaj čaka na zvoke. Na glasbo. Ker je takrat še nepokvarjen poslušalec, zmore poslušati in tudi doživeti glasbo vseh stilov in iz vseh obdobij. V njej uživa, notranje ga bogati.

A priznajmo – nemalokrat starši (in otroci z nami) zamenjamo program na radiu, ko zaslišimo zvoke resne glasbe, simfonije, arije, odlomka iz baleta …, in jih po možnosti pospremimo še s kakšnim komentarjem o cviljenju. Toda če otrok posluša zgolj nezahtevno zabavno glasbo, se njegova odprtost za glasbo in umetnost nasploh zoži in omeji. Morda delamo slabo uslugo razvijajočemu se glasbenemu duhu v otroku tudi s tem, da ga popravljamo, spodbujamo le takrat, ko se uči že »zabetonirane« skladbice, njegove izmišljije pa nehote in nevede zatremo z zamahom roke, češ, »poj raje o barčici, ne pa kar nekaj«.

»Toda otrokove izmislice niso kar nekaj. To so biseri, ustvarjanje, ki pa so zelo odvisni od tega, kako ob njih reagiramo mi odrasli. Če bomo hvalili le naučene pesmice, ki imajo po našem prepričanju pač rep in glavo, bomo dali otroku vedeti, da nas njegove izmišljije ne razveseljujejo tako močno kot nastop z naučeno pesmico,« pravi Mira Voglar, priznana slovenska sodobna skladateljica in glasbena pedagoginja. Pri založbi Panika Records so pred kratkim izšle štiri zgoščenke z glasbenimi pravljicami (Gradič, Papirnat čolniček, Živali pri babici Zimi in Živalski karneval) pod skupnim naslovom Rad imam glasbo.

Pa pojdiva od začetka – zakaj je pomembno, da so že majhni otroci v stiku s kakovostno glasbo?

Na to je lahko in težko odgovoriti. Lahko – kar je zamujeno, je zamujeno. Po drugi strani pa je v tem zgodnjem obdobju stik z neko notranjo bitjo, nekateri temu rečejo notranji otrok ali bog ali kakorkoli že, še vedno odprt. Morda bi lahko celo rekla, da je ta stik najbolj odprt v času, ko se otrok še ni rodil. Zato je pravzaprav že takrat pravi čas za pravo glasbo. In seveda v najnežnejših letih. To so pokazale tudi raziskave. V obdobju, ko se otrokova osebnost še ni povsem razvila, je neizbirčen, odprt za vse zvoke, in glasbo, ki mu jo predvajamo, sprejema brez ocenjevanja. In ko si že star, dejansko opažaš, da je ta notranja bit najbolj srečna, ko je obkrožena s kakovostnimi stvarmi. Pa ne gre samo za glasbo. To čutiš v vseh umetnostnih zvrsteh in še predvsem v prvi umetnostni zvrsti, ki je najlepša in najširša – naravi. V naravi lahko jokaš od sreče kar tako, če imaš tisto notranje odprto. Ravno tako lahko od sreče jokaš pri dobri glasbi in ob dobri sliki. Ali pa ko pogledaš otroku v oči.

Kakšna pa so vodila – kje je bistvo kakovostne glasbe, kako jo izbrati?

Bistvo dobre glasbe je po mojem v tem, da je bila narejena iz tiste notranje biti, iz neke notranje potrebe. Če pogledamo velike skladatelje, so bili v glavnem zelo ubogi, nesrečni. Ampak mislim, da se ravno takrat, ko si nesrečen, tisto notranje odpira. In ti tako pomaga, da ustvarjaš iz notranjosti. Otrok z odprtim notranjim bistvom to začuti. Četudi sledi obdobje, ko se mora delati pomembnega, ko posluša povsem drugo glasbo - včasih morda celo nalašč, kot upor staršem, ki dejansko poslušajo tisto dobro glasbo - mu nekaj ostane. Utegne se zgoditi, da se potem v puberteti, ko se ponovno znajde v obdobju iskanja sebe, njegov notranji kalček ponovno odpira. Na zgoščenkah Rad imam glasbo sem nanizala glasbene primere iz različnih časovnih obdobij, od trubadurjev naprej. Kakšna glasba je to? Sama pravim, da je to »vredna« glasba.

Kakšna je potemtakem »vredna« glasba?

To je delo, v katerem čutimo čistost, ki prihaja iz njega. In do otroka. Predvsem ni polna zvokov zaradi zvokov, zaradi tega, da bi ugajala, da bi šla v promet ali pa da bi vzbudila »vulgarna« čustva, neke instinkte, ki jih otrok ne potrebuje. Odrasli jih pa kdaj potrebujejo. Že v stari Grčiji so glasbo delili, pravzaprav so imeli lestvice, po katerih so merili, kako kakšna glasba učinkuje, in so jo na ta način ločevali – te naj ne bi poslušali, ta je bolj za vojake, ta za duhovnike … Ugotovili so torej, da glasba učinkuje na človeka! Zato je škoda, da v času, ko otrok lahko sprejme vse, tega ne bi spodbujali, mu pustili, da ostaja odprt …

Skoraj gotovo se komercialni glasbi ne da povsem izogniti in verjetno niti ne bi bilo smiselno, a če bi starši radi otroku ponudili tudi »vredno« glasbo, kakor jo imenujete … kaj torej? Mozarta?

Da. Bacha, Orffa, Haydna, Beethovna, ljudsko glasbo … Vse, kar čutimo v sebi. Kar nas bogati.

Kako otroku ponuditi glasbo?

Predvsem spodbujam to, da se takšna glasba posluša z zaprtimi očmi. To je glasba, ki jo čutimo znotraj, v biti. Tudi ko zapremo oči, na koži čutimo njene dotike, v sebi nekaj vidimo. Glasba, ki nas vleče h gibanju, je zunanja, takrat nas vabi, da bi plesali za božje veselje. Pa dajmo! A vzpostaviti moramo ravnovesje, poskrbeti tudi za notranjost. Zavedati se je treba še nečesa drugega – otroka ne moremo kar posaditi na kavč in mu predvajati celotne simfonije. Najboljši čas za poslušanje ni dvajset minut, kolikor se lahko dejansko koncentrirajo, pač pa minutka do dve. Ko sem ustvarjala svoje zgoščenke, sem zato iskala delčke glasbe, ki so bili tako čisti, da se mi je zdelo, da se odpiram in da bi se tudi otrok odprl ter da tudi sama glasba ni bila ranjena, ko sem jo »vzela« iz njene celote. Tudi glasba je živo bitje in ima svoje življenje ter svoj življenjski tok. Zato sem morala najti koščke, ki so lahko izvzeti iz tega toka in jim ne manjka začetek in nadaljevanje, pač pa živijo sami zase.

Je seznanjanje z glasbo odvisno od otrokove starosti?

Niti ne. Otroku lahko glasbo ponujamo že takrat, ko ga še ni. V nosečnosti seveda lahko poslušate tudi daljše stvari. Pa tudi sicer poskusite – morda bo vaš otrok hotel poslušati več kot le minutko. Največ pa starši naredijo, če otroku pokažejo, da je tudi njim ta glasba všeč. Kajti otrok zelo hitro ugotovi, kaj je odraslim všeč, in se začne obračati k temu. Kar mi spodbujamo, tako bo.

V svojih delih zagovarjate misel, da moramo odrasli spoštovati in negovati otrokovo lastno glasbeno ustvarjanje.

Otrok je ustvarjalen na vseh področjih, ne le v glasbi. Če denimo čečka po papirju, imamo odrasli mir pred njim in se velikokrat ne ubadamo s tem, kaj riše in kako. Če pa poje, kar nekaj iz glave, pa je opažen, ne moremo ga prezreti in zato ga ustavljamo. O njegovem ustvarjanju začnemo nehote grdo govoriti: »Daj, nehaj že s tem, raje mi zapoj tisto pravo pesmico, ker je lepša.« Otroci tistih staršev, ki se intelektualno zelo veliko ukvarjajo z njimi, tudi izredno zgodaj začnejo opuščati izmišljije. Že zelo zgodaj znajo zapeti otroške ali ljudske pesmice, sami pa ne ustvarjajo več. Otroci so neverjetni – začutijo: »Aha, to je mami všeč.« Vedno bodo počeli tisto, kar bo odrasle razveseljevalo in pri čemer bodo želi uspeh.

Kaj pa petje staršev? Ko je otrok še dojenček - tako piše v knjigah - ima najraje naš glas, pa čeprav sploh ne znamo peti, zato mu pojemo na ves glas, veselo, tiho, kakršna je pač priložnost. Ko pa malčki nekoliko zrastejo, pojemo z ovirami. Ali pa sploh nehamo peti.

Zakaj? Pojte ves čas. To je ravno tisto, kar daje pravico do raznolikosti – ustvarjalnost. Te nikoli ne moremo kritizirati.

Je besedilo pomembno?

Otrok posluša tudi besede. Spomnim se, da mi je neka učenka, ko sem jih spraševala po kakšnih glasbenih spominih iz časov, ko so bili še zelo majhni, napisala, da se spomni svoje mame, ki je zvečer ob šivanju pela. Toda prepevala je neke dolge pesmi o krvavih bitkah, da jo je kar mrazilo po kosteh, a ji je bilo obenem neverjetno lepo. Drug primer pa je drugačen – neka druga učenka se je spomnila svojega očeta, ki je skrbel zanjo, medtem ko je bila njena mama v bolnišnici. Oče ji je pel zvečer pred spanjem in pel ji je o nekem psu brez repa. To je bila neka smešna pesmica, toda ona je bila že tako pretresena zaradi mame, potem pa še tisti pes … Tista uspavanja so ji bila mučna. Torej spet ne moremo reči, da je nekaj prav in drugo narobe. To je zelo odvisno od otroka.

Kdaj se lahko otroci začnejo sistematično glasbeno izobraževati?

Nekega »prav« spet ni. So otroci, ki kažejo močno željo, da bi se učili igranja na kakšno glasbilo ali intenzivneje prepevali v pevskem zboru. Če je želja takšna, da se zdi, da bo otrok zmogel premostiti težave – kajti učenje ni kar tako – potem je smiselno, da jo uresničimo. Poleg tega pa je pomembno, koliko odpovedovanja svojemu prostemu času zmorejo starši. Kajti – in to je zelo pomembno – starši morajo biti pri glasbenih urah na začetku nujno navzoči! Če je vse to mogoče uskladiti, potem lahko otroci začnejo obiskovati glasbeni pouk pri 4., 5. ali 6. letu. Predvsem pa je zelo pomembno, da je pedagog sposoben voditi uro s tako majhnim otrokom, ki nima dolgotrajne sposobnosti spremljanja in ne more trikrat ponavljati iste stvari, ker se bo vse bolj motil.

Je v redu, če se majhen otrok udeleži avdicije za pevski zbor? In je morda zavrnjen?

Tako je v življenju. Velikokrat se nam bo zgodilo, da bo nekdo boljši od nas. Starši ne smemo biti prizadeti. Otroku raje predlagajmo, da bomo, če bo naslednje leto še hotel v zbor, vse leto skupaj veliko prepevali, da se bomo trudili in da mu bo potem morda uspelo.

Ima glasba višje poslanstvo? Je več kot le umetnost?

Da, to bi lahko večkrat izrabili v vrtcih. So dnevi, ko še sami ne vemo, kaj bi s seboj, in tudi otroci so morda težki, nejevoljni … Predstavljajte si, da imate v skupini 24 takih malčkov. Včasih je najbolje, da jih spodbudimo, da so levi, da so čarovnice, da vklopimo takšno glasbo in uprizorimo čarovniški ples. Potem ko smo se tako nadivjali, pa na pomoč prikličemo vilo. Nežnejšo in mirnejšo glasbo, ki nas sprosti. Bistvo življenja je nihanje – mirovanje in delovanje. V otroku je to nihanje še normalno, otrok ima svoj tempo, odrasli pa se že uklanjamo delovanju, v sebi rušimo harmonijo. Zato je treba tako normalno izmenjevanje mirovanja in delovanja pri otrocih spodbujati. Če smo poprej divjali, se bomo zdaj umirili. Tako je tudi v glasbi. Prvemu stavku, ki je veličasten in glasen, sledi drugi, umirjen, nežen. Sama sem nekoč dejala, da bi si kupila samo druge stavke. Ampak ne bi imeli več vrednosti, saj je drugi stavek tak le zato, ker pride po viharju.