Učitelj me ima na piki!

Piše: Mirjana Pintar

Šolske ocene imajo v družbi vedno večji pomen in že učenci se zavedajo, da je od ocen odvisna njihova prihodnost. Zato so vedno bolj občutljivi za morebitne krivice, povezane z nepravičnim ocenjevanjem. Če se to dogaja vedno pri istem učitelju, dobijo občutek, da jih ima učitelj na piki. Prenizko oceno učenci pogosto doživljajo kot učiteljevo maščevanje.

Učenci, dijaki in študenti so zelo kritični do tistih učiteljev, ki jih imajo za pristranske ocenjevalce. Ker je objektivnost pri ocenjevanju le redko dosegljiva, z učitelji pogosto prihajajo v spore.

Kult objektivnosti

Učitelji bi gotovo imeli najmanj težav s pristranskostjo, če bi sestavljali zgolj teste objektivnega tipa, kjer bi učenci morali obkrožati pravilne odgovore. Taki testi pa na žalost preverjajo le nižje spoznavne cilje, ne pa tudi učenčevega lastnega razmišljanja in ustvarjalnosti.

Dr. Barica Marentič Požarnik, redna univerzitetna profesorica na oddelku za pedagogiko in andragogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani, opaža, da so se take naloge zaradi pritiska po večji objektivnosti pretirano razširile. Prišlo je do »kulta objektivnosti« oziroma do mišljenja, da je le objektivna ocena pravična ocena (kar pa po njenem mnenju ne drži vedno). Zato se je v šoli zmanjšal delež nalog, pri katerih učenci samostojno oblikujejo odgovore, jih utemeljujejo in dodajo svoje mnenje. Manj je tudi ustnega spraševanja. »Čim zahtevnejši in pomembnejši je neki učni cilj, na primer zmožnost samostojnega sklepanja, povezovanje spoznanj in ustvarjalnost, tem teže ga je zajeti povsem objektivno. Pri ocenjevanju prostega spisa je možnost, da ga bosta dva učitelja različno ocenila, večja kot na primer pri matematiki. Ali naj bi zato spise ukinili? Tako lahko s preozkim pojmovanjem objektivnosti osiromašimo pouk in učenje,« je prepričana.

Ustno spraševanje – največja možnost napak

Barica Marentič Požarnik meni tudi, da je verjetnost, da bo učitelj učenca ocenil nepravično, predobro ali preslabo glede na njegovo znanje, zelo velika pri ustnem spraševanju. Takrat lahko učitelj naredi subjektivno napako, ki se je največkrat niti ne zaveda. Učencu, ki mu je simpatičen in o katerem ima dobro mnenje, bo za enako znanje nevede dal boljšo oceno kot tistemu, ki mu je nesimpatičen ali je z njim v konfliktu.

Na oceno vplivajo tudi učenčeve prejšnje ocene ali ocene pri drugih predmetih v redovalnici, celo uspeh starejšega brata ali sestre, če ju je poučeval isti učitelj. Če učitelj oceno prilagaja sorodnim predmetom, govorimo o logični napaki; učenca, ki ima slabe ocene pri matematiki, učitelj slabše oceni tudi pri fiziki. Na oceno lahko pri ustnem spraševanju vpliva celo predhodno vprašani učenec; če je znal prvi vprašani nadpovprečno dobro, drugi pa malo slabše, bo drugi dobil slabšo oceno, kot če bi pred njim odgovarjal učenec z zelo slabim znanjem. Poleg tega na subjektivno ocenjevanje vplivajo še učiteljevi predsodki do učencev druge narodnosti ali učenčeva izstopajoča zunanjost.

Tudi Barica Marentič Požarnik priznava, da si je morala včasih dopovedovati, da v načelu dejstvo, da ima študent, ki pride k izpitu, zeleno pobarvane lase, z njegovim znanjem nima zveze. Pri pisnem ocenjevanju znanja lahko na oceno vplivata tudi dolžina odgovora in pisava. Ne nazadnje se ocene razlikujejo tudi glede na samega učitelja, ki je lahko strog ali blag ocenjevalec.

Velik del pritožb anonimen

Šolski pravilniki dajejo učencem možnost, da se pritožijo na oceno, če se jim zdi, da so bili krivično ocenjeni. Na Inšpektoratu Republike Slovenije za šolstvo in šport prejmejo največ pobud za nadzor ravno v mesecih, ko v šolah poteka zaključno ocenjevanje. Skoraj vse prijave se nanašajo na kršitev pravic v zvezi z ocenjevanjem znanja in vzgojnim ukrepanjem. Tretjino takih pobud, med katerimi je kar 40 odstotkov anonimnih, podajo starši, skrbniki in rejniki.

Najpogosteje prijavljene kršitve so na primer učiteljevo zniževanje kriterijev pri ocenjevanju pisnih izdelkov, da ne bi bilo treba ponavljati naloge, prevelika učiteljeva strogost pri ocenjevanju ali neupoštevanje objavljenih kriterijev pri ocenjevanju pisnih izdelkov ter nemalokrat pa se starši ne strinjajo z zaključno oceno predmeta,.

Vprašanje je, zakaj število anonimnih prijav iz leta v leto narašča. Se učenci bojijo, da bi jih učitelji vzeli na piko, ali se samo maščujejo nekemu učitelju? Inšpektorji obravnavajo vse prijave, ki so sporočene anonimno na brezplačni telefon, vendar se je izkazalo, da je večina takih prijav neutemeljenih.

Rešitev je spoštljiv odnos

Če se prizadeti učenec in njegovi starši takoj obrnejo na inšpekcijo, še preden se poskušajo pogovoriti z učiteljem, problem ne bo rešen.

Barica Marentič Požarnik meni, da je najbolje, da se spor rešuje najprej med prizadetimi stranmi ali s pomočjo svetovalnega delavca z razgovori, argumenti, pojasnili, ne pa takoj s pravnimi sredstvi. Pogoj za to pa je odnos, v katerem vladata zaupanje in medsebojno spoštovanje.

Igor Lipovšek, včasih učitelj na poklicni in tehniški šoli, sedaj svetovalec za geografijo na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo, meni, da je pri ocenjevanju zelo težko biti pravičen in objektiven. Prepričan je, da bi morali upoštevati dejstvo, da je učitelj samo človek, ki mu mora biti dopuščeno, da se pri ocenjevanju zmoti za pol ocene. Sicer težav s starši in dijaki v zvezi z ocenjevanjem ni imel, le včasih je prišlo do nesoglasja. »Med 300 dijaki in 600 starši mora biti zagotovo nekaj ljudi, ki z mojim delom in ocenjevanjem ne morejo biti zadovoljni. Res pa je, da tedaj starši niso hodili z advokati po šolah,« pravi Igor Lipovšek.

Zgolj rezultat ali tudi trud?

Učitelj je velikokrat v dvomih, ali naj oceni tudi napor, prizadevnost in napredek učenca ali le rezultat, ki ga je eden dosegel z največjo težavo, drugi pa z levo roko. Barica Marentič Požarnik pravi, da se to v nižjih razredih rešuje z opisno oceno, kasneje pa s kombiniranjem več različnih načinov ocenjevanja, z zbiranjem učenčevih izdelkov v mapi dosežkov, z navajanjem učencev na samoocenjevanje in spremljanje lastnega napredka.

Najpomembneje je, da so učenci vnaprej seznanjeni z oblikami in kriteriji ocenjevanja. Pri pisnih izdelkih lahko učitelj poveča objektivnost ocenjevanja s tem, da ocenjuje po vprašanjih, ne po učencih. Pri ustnem preverjanju pa naj ima vprašanja in kriterije sestavljene vnaprej. Poleg tega lahko različni seminarji učitelje ozavestijo o napakah pri ocenjevanju in jih opremijo z napotki za bolj raznoliko in strokovno utemeljeno ocenjevanje.

Priporočljivo je tudi, da učitelji med seboj primerjajo kriterije ocenjevanja in se o tem vprašanju posvetujejo s kolegi. Tako se lahko delno izognejo subjektivnim napakam in pristranskosti pri ocenjevanju. »Sicer pa je pozornost dosti preveč usmerjena v ocene namesto v dobro, zanimivo učenje, v procese spoznavanja, odkrivanja, reševanja nalog in iskanja odgovorov na uganke življenja,« je prepričana Barica Marentič Požarnik.