Privezani
Moja družina je vsak dan na cesti. Naša pot
v službo oziroma vrtec je namreč dolga več kot dva ducata kilometrov – v
eno smer. Komaj sedemo v avto, se sin oglasi kot pokvarjen gramofon:
»Priveeeezat!« Šele potem gremo.
Skoraj vsak dan pa na poti vidim nekaj, kar
me izredno razbesni. V nekaterih avtomobilih, ki tako kot naš drvijo
proti prestolnici ali iz nje, na zadnjem sedežu poskakujejo nadobudni
malčki. Neprivezani, nezaščiteni, nezavarovani! Število neprivezanih
otročičev se na lokalnih cestah in v mestu še poveča. Že res, da je
promet tu počasnejši, toda otroška telesa so krhka in nesreče zato nič
manj usodnejše. Uf! Pa kaj ti starši res ne razmišljajo? Mar res
mislijo, da se njim ne more čisto nič zgoditi? Le s kakšnim izgovorom si
postrežejo, ko v jeklenega konjička spravijo svoje ljube otroke – in jih
ne privežejo? Otrok noče, gremo itak samo do trgovine, pa saj bom
peljal(a) čisto počasi ...
Za takšno malomarnost po mojem mnenju ni
nobenega izgovora! Nikoli si namreč ne bi oprostila, če bi se mojemu
otroku nekaj zgodilo le zato, ker nisem poskrbela za vse možne varnostne
ukrepe, ki lahko omilijo ali celo preprečijo kakšno tragedijo. Tudi moj
sin je pri dveh letih glasno protestiral, ko sva ga z možem hotela
posaditi v otroški avtomobilski sedež. Neee booom! A se nisva vdala. Na
pot nismo šli, dokler niso bili pasovi pripeti. Da se je jezica
razblinila, smo poslušali in peli otroške pesmice – od Murija do Pazija,
vse smo obdelali. Da je čas hitreje minil, smo šteli rdeče avtomobile
ali pa njive, mimo katerih pelje naša vsakdanja pot.
Starši smo odgovorni, da poskrbimo za
varnost svojih otrok – ne pa da se zanašamo na srečo in usodo, da ne
bosta posegli v mlada življenja. Bodimo dosledni, predvsem pa zgled.
Nobenih izgovorov nimamo. Za naše otroke gre.
