PRIVEZANI


Moja družina je vsak dan na cesti. Naša pot v službo oziroma vrtec je namreč dolga več kot dva ducata kilometrov – v eno smer. Komaj sedemo v avto, se sin oglasi kot pokvarjen gramofon: »Priveeeezat!«
Šele potem gremo.
Skoraj vsak dan pa na poti vidim nekaj, kar me izredno razbesni. V nekaterih avtomobilih, ki tako kot naš drvijo proti prestolnici ali iz nje, na zadnjem sedežu poskakujejo nadobudni malčki. Neprivezani, nezaščiteni, nezavarovani! Število neprivezanih otročičev se na lokalnih cestah in v mestu še poveča. Že res, da je promet tu počasnejši, toda otroška telesa so krhka in nesreče zato nič manj usodnejše.
Uf! Pa kaj ti starši res ne razmišljajo? Mar res mislijo, da se njim ne more čisto nič zgoditi? Le s kakšnim izgovorom si postrežejo, ko v jeklenega konjička spravijo svoje ljube otroke – in jih ne privežejo? Otrok noče, gremo itak samo do trgovine, pa saj bom peljal(a) čisto počasi ...
Za takšno malomarnost po mojem mnenju ni nobenega izgovora! Nikoli si namreč ne bi oprostila, če bi se mojemu otroku nekaj zgodilo le zato, ker nisem poskrbela za vse možne varnostne ukrepe, ki lahko omilijo ali celo preprečijo kakšno tragedijo.
Tudi moj sin je pri dveh letih glasno protestiral, ko sva ga z možem hotela posaditi v otroški avtomobilski sedež. Neee booom! A se nisva vdala. Na pot nismo šli, dokler niso bili pasovi pripeti. Da se je jezica razblinila, smo poslušali in peli otroške pesmice – od Murija do Pazija, vse smo obdelali. Da je čas hitreje minil, smo šteli rdeče avtomobile ali pa njive, mimo katerih pelje naša vsakdanja pot.
Starši smo odgovorni, da poskrbimo za varnost svojih otrok – ne pa da se zanašamo na srečo in usodo, da ne bosta posegli v mlada življenja.
Bodimo dosledni, predvsem pa zgled. Nobenih izgovorov nimamo.
Za naše otroke gre.