Uredničina beseda - MAJ 2005

Naša družina je majhna. V mičkeni hišici živimo midva z možem ter najin petinpolletnik.
Včasih sem z veseljem odgovarjala na radovedna vprašanja, kdaj bova »naročila« drugega otroka. Potem sem se počasi naveličala. Zdaj rečem, morda nekoč, in se ne opravičujem več, da imamo edinca.
Ker nam je tako, kot je, lepo. Živimo, kot nam trenutno ustreza, in uživamo v trenutkih, ko se »odklopimo« od sveta in se odpravimo »v ilegalo«, kot pravi moja mama. Ko nas ni za nikogar, razen za nas same.
V zvezi z otroki in družino se zdi, da okolico nenehno nekaj zanima. Tudi sama sem včasih brez pomisleka spraševala svoje vrstnice, ali že kaj mislijo na materinstvo. Zdaj tega ne počnem več. Kajti nikoli ne veš, kako boleče je lahko zanje to vprašanje. Poznam toliko prijetnih parov, ki jim je otrok težko dosegljiv sen. Ki hrepenijo po besedah »mama« in »očka« in upajo na čudež. In naše vtikanje v to, kdaj mislijo imeti naraščaj, jim sploh ni v pomoč.
Po drugi strani pa poznam kar nekaj družin, ki so se odločile postati velike. Ker si to želijo in to zmorejo. Te znajo povedati, kako je bila okolica nad prvim in drugim otrokom navdušena, nad tretjim že precej manj, ob četrti ali peti nosečnosti pa se je marsikdo prijel za glavo in vprašal – zakaj? Ali – zdaj boste pa počasi nehali, a ne?
In potem so tu še enostarševske družine, ki nemalokrat poslušajo opazke o tem, kako je otroka nemogoče vzgajati brez moškega (ali ženskega) dela starševskega para. Res potrebujejo take »pametne« pripombe?
Družine so take in drugačne. Sprejmimo to. Pomembno je le, da živijo pozitivno zase, da njihovi člani gojijo ljubezen, da skrbijo drug za drugega in se dobro počutijo skupaj, kot unikatna celica, kot družina.
Petnajstega maja praznujejo družine. Vsem slovenskim staršem in njihovim otrokom želim veliko posebnega družinskega časa, ki se jim bo vtisnil v spomin in srce. Za to se je vredno truditi.
 

 Tina Cipot Mal 

(Aristotel)