|
| |
|
Uredničina beseda - MAREC 2005 | |
Superženske
Že kar nekaj časa razmišljam o tem, kako delujem. In kako
delujejo moje prijateljice – tiste, ki jih zaradi oddaljenosti vidim le
nekajkrat na leto in s katerimi pogovore, čveke po domače, sicer opravljam
po telefonu in vse bolj priljubljeni elektronski pošti, in tiste, ki so mi
bližje, tako rekoč na dosegu roke ... Kakšne matere smo? Kakšne žene,
prijateljice, delavke, in ne nazadnje
-
ženske? Koliko časa posvečamo otrokom, možu, umazani posodi, neopranim
cunjam, prijateljicam ... in sebi? Sama menim in vidim, na sebi in okoli
sebe, da nam časa pač zmanjkuje, komaj se obrnemo, že je konec dneva in
stvari, ki smo jih načrtovali, ne naredimo. In potem nas lovi slaba vest, še
huje, počutimo se nesposobne.
Pred časom sem prebrala knjigo o zaposleni
ženski, karieristki, ki bolj ali manj uspešno lovi ravnotežje med
otroki, možem, službo, ki se spopada s slabo vestjo, ker rada hodi v
službo, ker nima magičnega predala, v katerem bi vedno v zadnjem hipu
našla primerno darilo za kogarkoli, ker ne peče domačih piškotov za
šolske bankete ... Zgodba je smešna, na trenutke cinična, a za ženske,
ki poskušamo biti vse za vsakogar, ki se trudimo izpolnjevati naloge, ki
jih pred nas postavljajo družba, služba in lastne želje – sladko-kisla.
Tako resnična. Kljub vsej svoji pretirani formi. Kdo za vraga je postal
glavni in nam določil, kaj vse moramo početi, na katerih področjih
moramo blesteti, sicer nas ni, sicer nismo nič? Samo me in nihče drug.
In ko
se bomo naučile biti same sebi najboljše prijateljice, bomo našle tudi
ravnovesje, ki ga tako zelo potrebujemo. Nismo superženske in prenehajmo
se truditi, da bi to postale! Ko si bomo to dovolile, bomo postale bolj
umirjene, sproščene, prijazne ... ženske.
Moji
najdnevi so sobote. Takrat sem do kosila v pižami in (kljub malce čudnim
pogledom mojega moža, ki se ravno odpravlja na svoj jutranji tek)
poležavam na postelji, berem knjige in uživam v požirkih čaja, ki
postaja v uri ali dveh mojega užitkarjenja počasi hladen. Umazano posodo
ignoriramo, prah po tleh smo prepričali, da brez ugovarjanja zdrži do
popoldneva, petletni vitez uživa v miru svoje razmetane sobe in kakšni
nevzgojni risanki. Zame popolna sobota. Za koga drugega popolnoma in
odločno preveč »razpuščeno« družinsko življenje. Pa kaj! Kaj pa vi
potrebujete za popolni trenutek? |
|
Tina
Cipot Mal
|
|
v. d.
odgovorne urednice
|
| |
|
UTRINEK
Vprašali so otroka: »Zakaj jočeš?«
Odgovoril je: »Ker mi v vsem ustrežejo.«
(armenski pregovor) |
| |
|
|
Iskanje po vsebini naših spletnih strani ali po slovenskem spletu
| |
|
