Uredničina beseda - NOVEMBER 2005

  LAŽ


»Ni mi všeč, mami,« je na moja ušesa zaskrbljeno zašepetal sin. Bili smo pri znancih, ki so na mizo ponosno postavili torto velikanko, v čast svoji pred tremi leti rojeni hčerkici. Gostiteljica se je vso soboto ukvarjala s slaščico in vanjo vložila veliko truda. »No, kako je? Je dobra?« je spraševala. Odrasli smo ji prijazno pritrdili, saj je izdelek, če vanj vračunamo še vse ure požrtvovalnega dela, res bil kar v redu. Konec koncev, smo se zavedali, bomo čez mesec ali dva v njenih čevljih, ko se bomo trudili s svojimi kulinaričnimi stvaritvami osvojiti povabljene, zato smo bili taktni. Otroci pa ... Enim je bila torta, polna maslenega nadeva in sladkornih vrtnic, všeč, drugim spet ne.
Naš šestletnik je imel na obrazu trpeč izraz, kar je pričalo, da mu ne gre ravno v slast. Potem je tudi njega zadelo vprašanje: »Ne boš jedel, ti ni všeč?« Fantič se je obrnil k meni: »Kaj naj zdaj rečem?«
Res – kaj storiti? Če bo povedal po resnici, bo videti nevljuden, neprijazen, izbirčen, če pa mu namignem, naj se zlaže zavoljo ljubega miru, bo šla vsa moja in moževa vzgoja po zlu. Je majhna laž dovoljena?
Ni odraslega, ki se ne bi znašel v podobni situaciji, pa vendar zmoremo toliko diplomacije, da smo vljudni, in obenem poskušamo tiste majhne laži uporabljati čim manj pogosto. A vendar jih – ko nočemo, da bi otrok pred kosilom pojedel piškot, mu rečemo, da jih je zmanjkalo, ko se sodelavka v službi pojavi z novo frizuro, rečemo, da je zanimiva itd. A se zavedamo, da lažemo. In obenem upravičujemo te svoje laži z dejstvom, da resnica pač ni vedno najbolj prijazna in zaradi takih malenkosti ne želimo burkati čisto spodobnih odnosov. Majhnih laži se naučimo z leti, to prinese življenje. Otroke pa učimo resnicoljubnosti brez izjem. Kakšna dvoličnost.
Kako se je končala zgodba s torto? Presenetil me je, mali vitez, ko je gostiteljici jasno rekel: »Saj vidiš, da drugi jejo. Jaz pa ne maram preveč tort. (Kar je res, za to lahko jamčim!) Raje bi še en kos pice, je bila ful dobra.« In nasmeh gostiteljice ni ugasnil. Starševska vzgoja pa je tudi odnesla celo kožo. Kako je dobro, da ji jo včasih rešijo kar otroci!

 Tina Cipot Mal 

Navade ne moreš vreči skozi okno;
prav počasi jo moraš korak za korakom
premamiti ven po stopnicah.

(Mark Twain)