Uredničina beseda - OKTOBER 2005

  PRAVICA


Naša družina je trenutno v fazi ugotavljanja pravice. Namreč – šestletni vitez se je odločil, da bo uveljavljal svojo. Na vsak način. »To ni pravično,« se oglasi, ko mora zvečer ugasniti luč v svoji sobici, medtem ko se z možem še pogovarjava v dnevni sobi. »A vidva pa lahko?« Ja, midva lahko. »Zakaj?« Ker sva odrasla, ker se morava še nekaj pogovoriti, ker ... »To ni pravično!« spet protestira. Pa smo razlagali, prosili, iskali takšne in drugačne razloge, zakaj in kako ... Potem mi je zletelo z jezika – »Dragi moj, življenje ni pošteno.« Mož me je ošvrknil s pogledom, češ, zdaj si padla v past, in fantič je res začel: »Kako to misliš?«
Tisti večer smo se pogovarjali o ljudeh, ki nimajo službe, o otrocih, ki nimajo igrač ali prijetnega otroštva, o starših, ki grdo ravnajo z otroki, o malih otročičih, ki stradajo, o ljudeh, ki so vse izgubili v orkanu, o mestih, ki so bila in jih več ni, najsi jih je uničila narava ali človek s svojim orožjem ... Vse to je že vedel, saj je mimogrede ujel besede informativnih oddaj, pa vendar mu vse do našega pogovora to nekako ni šlo v glavo. Da se žalostne in strašne reči ne dogajajo le v filmih, ki jih ne sme gledati. Da življenje ni pošteno.
Če bi bilo, bi bili vsi otroci srečni, vsi bi imeli možnost zrasti, odrasti in se razvijati, se igrati, crkljati pri starših, peti, plesati, pa tudi pospravljati sobo in igrače (ker bi jih imeli), hoditi na počitnice, se učiti... A kako do pravičnega sveta?
Pa sva z možem povedala malemu vitezu, da je pomembno, da je pošten sam, da širi okoli sebe pravičnost s svojimi dejanji, da pomaga, kjer je treba in kjer zmore. Da šteje že eden, da je srečnejši svet, pa čeprav le tisti majhen – v družini, v razredu, med prijatelji ... In je ugotovil, da je njemu lepo, le ubogati je kdaj težka naloga (in konec koncev je potem noč vedno prekratka, je še priznal).
Pravičnost je bila za tisti večer pospravljena pod vzglavnik, vitez pa bogatejši za nekaj spoznanj.
O, ko bi bil ta svet bolj pravičen. Vsaj v tednu otroka se spomnite na tiste, ki nimajo sreče, čeprav imajo pravico do nje. Prav vsi, brez izjeme. In potem to zavest, željo po pomoči nesite skozi vse leto. Mi, ta veliki, lahko naredimo ogromno.

 Tina Cipot Mal 

(Martin Luther)