SVA V NAJINEM ODNOSU ENAKOPRAVNA?

Avtorica: NATAŠA RIJAVEC KLOBUČAR

V današnjem času in prostoru je moderno govoriti o enakopravnosti v naših odnosih. O pravični delitvi dela, o razbijanju stereotipov, o uveljavljanju svojih pogledov … Pa enakopravnost resnično živimo? Jo čutimo v svojem odnosu?

Enakopravnost največkrat povezujemo s pravično porazdelitvijo obveznosti in del v gospodinjstvu, marsikdaj pa pozabljamo na čustveno enakovrednost, na tisto ozračje, ki kaže, kako se počutimo v naših odnosih. Oglejmo si primer: Mija je cel dan preživela v brezdelju, privoščila si je sprehod po mestu, popoldan pa ležala pred televizijo, čeprav so bili zvečer na obisk povabljeni prijatelji. Njen dolgoletni sopotnik Miha je ostal v službi do šestih, in ko se je vračal domov, je še mimogrede skočil v trgovino, da kupi vse potrebno za večerjo. Na vratih doma ga je s poljubom pričakala njegova draga in odhitela nazaj na kavč, on pa v kuhinjo kuhat. Njuni prijatelji bi morda rekli, da med njima enakopravnosti ni in da se tehtnica izkoriščanja prevesi na žensko stran, če ne bi poznali njunega odnosa. Miha se najraje sprošča ob kuhanju, ki mu je v veliko veselje, in se nikakor ne počuti, kot da mora sam postoriti vse. Opisani dogodek se nam hitro zariše v drugačnih barvah, ko dovolimo obema, da razložita, kako se počutita v svojem odnosu. In kako sama doživljata enakopraven odnos.

VAJINA ENAKOPRAVNOST
Tehnična razdelitev dela in obveznosti še nič ne pomeni in včasih nas tisto, kar opazimo navzven, le zavede, da sodimo, obtožujemo. Predstavljajte si denimo situacijo, ko se moški in ženska dogovorita, da bo npr. ona kuhala, on pa pomival posodo. In delujeta enakopravno. A morda on vsakič ob pomivanju nerga, se pritožuje, ali pa tudi v nasprotnem primeru morda žena vidi le pomanjkljivosti (da je prepočasen, premalo natančen). In njun odnos je še daleč od enakopravnega.
V intimnem odnosu je namreč pomembno, kako se vidva kot partnerja počutita. To, ali ustrezata nekim zunanjim merilom in standardom, je zanemarljivo. Pomembno je, kako vidva doživljata in čutita pravičnost in enakopravnost. Je partnerju težko poprijeti za delo, se jezi in pritožuje, so v odnosu prisotni občutki manipuliranja in izkoriščanja? Se počutim sprejetega, ljubljenega in zaželenega? Naša občutja segajo na vsa področja. Lahko gojita vsak svoje hobije, čeprav so morda drugačni od interesov drugih, spoštujeta različnost drug drugega, ne da bi se ob tem počutila ogrožena, sprejemata čustva drug drugega brez obtoževanja, kritiziranja, se čutita sprejeta in razumljena tudi takrat, ko sta morda polna jeze, strahu, razočaranj, ko sta utrujena, naveličana in brez energije?

MOJA IN TVOJA ENAKOPRAVNOST
Generacija srednjih in zrelejših let, ki je bila vzgojena v prepričanju, kaj je žensko in kaj moško delo, težko spreminja navade, ki se prenašajo skozi rodove. Mlajši so sicer prisiljeni, da se pod zahtevami poklicnega življenja, številnih obremenitev in pomanjkanja časa ne ozirajo nazaj, ampak iščejo, se pogovarjajo, usklajujejo. A premikov velikokrat ni preprosto narediti, vloge so globoko zakoreninjene, pa tudi pričakovanja, ki jih ima partner do nas, so morda večja od tega, kar smo sami pripravljeni storiti.
Moški se sicer zavedajo, da je treba h gospodinjskim opravilom prispevati veliko več kot v preteklosti. Veliko več, kot je njihov oče prispeval v njihovi družini. »Ah, jaz znam skuhati in previti otroka, česar moj oče niti v sanjah ne bi poskusil …« Ženska pa morda moške vključenosti ne dojema v tako veliki meri. Primerja jo namreč s svojo. In v večini primerov ima še vedno občutek, da so moški premalo angažirani. Posebej ko se jima pridruži prvi otrok. Čeprav pogosto mislimo drugače, nas raziskave presenetijo, ko pravijo, da se partnerja v prvem letu otrokovega življenja bolj ali manj držita tradicionalnih vlog. Kot da jima te prinašajo več varnosti ob navalu čustev (in opravil), ki preplavijo njuno mlado družinico!

ZAČNITE ŽE V ZALJUBLJENOSTI …
V prvem obdobju stopanja po partnerski poti, v rožnati zaljubljenosti, ko skušamo v vsem ustreči svojemu dragemu, ni težko postoriti tega ali onega. Še več, ob marsikateri pobudi svojega izbranca, da nam bo pomagal npr. pri pripravi kosila, zamahnemo z roko in rečemo: »Ah, pusti, bom že jaz.« In z veseljem tudi pospravimo za seboj, medtem ko se naš ljubi zabava ob računalniških igricah. Ko pa se evforična čustva poležejo in se tudi dnevne obveznosti ob skupnem življenju večajo, od našega partnerja pa ne pride noben predlog o pomoči več, se počutimo vedno bolj obremenjene, izčrpane in neopažene. Včasih poskusimo na silo in v valu jeze izsiliti, da bi zakonca pritegnili v vsakdanje obveznosti. In nam kar ne uspeva. Razočarano opažamo, da naši ukazi stvari le poslabšajo. Ker morda niti ne znamo več umirjeno povedati, da potrebujemo pomoč, odmor ali zgolj pogovor. In ko se včasih našega sitnarjenja le naveliča in npr. obesi perilo, nas zraven šokira z besedami: »Sem TI obesil perilo, sem TI pomil posodo!« In s tem jasno pove, da je to delo v naši domeni. Čeprav so obleke tudi njegove, kosila pa si nismo skuhale le zase!
Pri oblikovanju skupnega življenja se je dobro že vnaprej dogovoriti, kako bomo razdelili delo, zato da se bosta oba partnerja počutila aktivna in da bosta tudi s svojim fizičnim vložkom prispevala v skupno sobivanje (in ne zgolj v družinski proračun). Kdo plačuje položnice, kdo skrbi za poln hladilnik, kdo sesa, lika, kuha, kdo vozi avto v pralnico ipd.?
Vendar pa nikoli ni prepozno, da razbijamo stereotipe. Če smo v fazi zaljubljenosti zamudili priložnost, da bi vključili svojega partnerja v neizogibna gospodinjska opravila, lahko to naredimo zdaj. Počasi, brez ostrih besed, z veliko potrpljenja in brez kritiziranja, ker bo kopalnica počiščena s čistilom za preprogo. Včasih so začetni koraki nerodni, a vsak začetek je težak. In ne pozabimo se zanimati za tisto, kar opravlja on.

POMEMBNA JE USKLAJENOST
V družinah ni nič narobe, če je porazdelitev dela neenakomerna in če partnerja sproti iščeta rešitve, se pogajata, spreminjata vloge ipd. Le da sta ob tem usklajena. Pomembno je vedeti, kako partnerja razumeta enakopravnost v svoji družini. Kajti tehnična porazdelitev nalog ne obrodi sadov, če ob tem pozabimo na čustva. Preprosto bi bilo zamenjati vloge, moškega poslati v trgovino, žensko pa z avtomobilom na servis. A pomembno je, kaj se dogaja znotraj najinega odnosa, in ne tisto, kar se vidi navzven. Kako se jaz počutim? Se lahko pogovarjam o občutkih in dilemah, ki se rojevajo vsak dan? Sem preveč obremenjen in tega nimam komu povedati? Si želim, da bi si drugače porazdelila obveznosti, pa me je strah spregovoriti? Kaj bi se moralo spremeniti, da bi se počutil enakovrednega?
Včasih se počutimo odrinjene, zapostavljene in osamljene, ko se naš partner po napornem dnevu zapre v svoj svet, bere časopis ali se sprošča ob televiziji, medtem ko mi čistimo, pospravljamo ali likamo. V takšnih trenutkih sta morda potrebni le beseda ali dve, da najdemo stik. Stik, ki ga ženske potrebujemo, da lahko neobremenjeno počakamo na svojega partnerja, moškemu pa da dovoljenje, da se na svoj način za nekaj trenutkov odmakne od skrbi. Ženske namreč drugače sproščamo napetosti in stiske kot moški. S klepetom po telefonu, z gostobesednostjo, medtem ko moški umolknejo ali morda na nogometni tekmi poiščejo energijo, da se lahko približajo našim čustvom. Da jih smemo čutiti, prepoznati in izraziti. In da jih nekdo razume. Takrat dobi tudi enakopravnost svoje mesto.