Uredničina beseda

Moški in ženska, seveda poročena, v zavetju svojega doma vzgajata enega ali dva otroka. Takšna je v družbenih očeh tista prava družina, okrog katere se spletajo različne romantične predstave, pa tudi povsem konkretna družbena pričakovanja. Če iz te družine eden od partnerjev tako ali drugače odide, če se zakon razdre (ali pa sploh nikoli ne sklene) ali če družina kako drugače odstopa od mita o pravi družini, je nerazumevanje okolice tu. Kot da bi bilo neko otroštvo bolj odvisno od števila družinskih članov, njihove spolne usmerjenosti in od tega, ali je mati otroka poročena – seveda z otrokovim očetom – kot od tega, kakšni so odnosi znotraj družine … Kot da bi bile vse težave sodobne družbe rešene v trenutku, ko bi vsak otrok imel mater in očeta.

V Sloveniji zavzemajo enostarševske družine tretjino v celotni strukturi družin. So zato kaj manj popolne od ostalih družin? Bi morale imeti te družine zaradi nekega družbenega izmisleka o tem, kaj naj bi bilo popolno in idealno (predvsem za družbo, in ne nujno za otroka), občutek, da otroku ne dajo dovolj, četudi se v enostarševskih družinah posameznik/posameznica trudi za dva, po navadi z občutkom dolžnosti, da mora otroku nadomestiti še očeta/mamo? Le zakaj se v naši družbi, ki je prežeta z romantičnimi predstavami o družini, še vedno zdi, da obstaja en sam »pravi« tip družine in en sam »pravi« način za vzgojo otrok?

Nedvomno je lepo otroštvo mogoče znotraj najrazličnejših družin. Dokler so otroci v teh družinah ljubljeni, ne pa odvečno breme, so vse družine – najboljše.

15. maj je mednarodni praznik družine. Dovolite, da vam in vaši družini zaželim vse dobro že danes. Naj vas družina bogati!

 

Damjana Pondelek

Če nimate zaupanja vase,
ste dvakratni poraženec življenjske tekme.
Če to zaupanje imate, ste zmagali,
še preden se je začela.

(Marcus Garvey)