SAMOSTOJNOST
Moja sedemnajstletnica se je odločila, da
naslednje leto ne bo šla na maturantski izlet! Na takega, kot se je
odločila večina v razredu. Bi mi moralo biti to všeč? Kar precej časa
sem porabil za prepričevanje, naj dobro premisli, da ji ne bo kdaj
kasneje žal, če ne bo šla. Narobe svet, sem se spraševal na roditeljskem
sestanku, ko sem poslušal mnenja staršev, da šola ne bi smela dovoliti,
da si srednješolci v času počitnic sami organizirajo svoj maturantski
izlet. Nekateri starši bodočim maturantom ne bodo dovolili udeležbe. Kdo
se moti? Ne želim ocenjevati drugih. Menim, da šola nima nič pri tem,
hvaležni smo ji lahko, da omogoči prostor za pogovor in srečevanje
staršev, organizatorjev maturantskih izletov in dijakov. Spoštoval bom
hčerkino odločitev, ker sem prepričan, da se bo prav odločila.
Koristno se je spraševati, kako naj
pomagamo otroku pri odraščanju. Naj ga naučimo, da bo znal samostojno
reševati naloge in probleme, ki jih zastavlja življenje? Ni dileme. Kaj
pa, če mu – po naši oceni – ne uspe dovolj dobro, dovolj hitro? Takrat
lahko naredimo napako in v želji, da bi otroku pomagali, nalogo opravimo
namesto njega. Otroku tudi naslednjič najverjetneje ne bo uspelo, še
več, zdelo se mu bo, da ni sposoben, in rezultat bo še slabši kot prvič.
Pri preprostih, vsakodnevnih stvareh gre
laže in hitreje. Saj res ne gre, da bi mu še pri dvajsetih zavezovali
čevlje. Bistveno teže je pri večjih in pomembnejših odločitvah. Kaj bodo
počeli v življenju, kakšne cilje imajo, kako bodo živeli? Naj jih
pustimo na maturantski izlet?
Seveda se, ko govorimo o samostojnosti, ne
moremo izogniti zaupanju in odgovornosti. Ko otroku pustimo, da nekaj
opravi samostojno, mu zaupajmo. Prevzel bo odgovornost, da se bo
potrudil zaupano opraviti po najboljših močeh. Če bo ravnal neodgovorno,
bo njega najbolj bolelo.
Pripis: V teh dneh se bomo spominjali vseh,
ki jih ni več med nami in ki so nam dali življenje in ljubezen. Več nam
ne more dati nihče!
