KDAJ SVA ZRELA ZA OTROKA?
 MILAN KRAJNC PAVLICA

V Sloveniji v zadnjih letih rodnost vse bolj pada, za kar večina krivi državo, ker ne ustvari pogojev, da bi lahko mlade družine »brezskrbno« zaživele. A če pogledamo nekaj let v preteklost, pogoji niso bili bistveno drugačni, le način preživetja je bil drugačen. Ali, kot bi rekli najstarejši, naša mladina je preveč razvajena in bi vse rada imela že na pladnju.

Postavimo se v vlogo mladega para, ki je ravnokar diplomiral. Stara sta okoli 25 let in se želita poročiti. Službo je dobil samo on. Ona ima težave, ker se vsi delodajalci bojijo, da bo zanosila, še preden se bo uvedla v delo, in bi bila to zanje predraga investicija v kader. Ker je on šele pričel delati, ne more dobiti kredita. Prav tako pa bi mu premalo ostalo, da bi kasneje še preživljal družino. Tudi za najemnino nimata dovolj. Zato se ona odloči, da bo nadaljevala študij, poročita se in se začasno preselita k njenim staršem. Oba še v popoldanskem času opravljata občasna dela. Po nekaj letih jima uspe privarčevati dovolj za nakup stanovanja, nekaj prispevajo tudi starši. Zdaj sta stara 30 let. Ona magistra in on diplomirani inženir. Uredita si stanovanje po lastni želji in uspe ji dobiti službo. Želja po otroku jima še vedno ostane, vendar si ona ne želi prekiniti kariere, ki jo je šele pričela, tako se tudi on odloči za magisterij. Pri 35 letih sta se nekako ustalila in se odločila, da je primeren čas za otroka. Ker so to zanjo že kritična leta, ne more takoj zanositi, zato se nekaj časa trudi tudi pri zdravnikih in pri 38 letih postaneta srečna starša z magisterijem.

Sta zelo zaščitniška starša, otroku ne dovolita početi ničesar, da si ne bi kaj naredil, izolirata ga pred družbo, ker nihče ni dovolj dober zanj, izpolnita mu vsako željo … V osnovni šoli je odličen, vendar se ne more vključiti v družbo, v srednji šoli mu uspeh počasi peša in zaide v družbo, kjer se sreča z drogo. Kljub vsemu znanju, ki ga imata starša, ne znata obvladovati zadeve, tako ga pošljeta v komuno. Ko se vrne domov, ozdravljen od mamil, želita, da dokonča šolo, spet ga nikamor ne pustita, da ne bi ponovno zašel v »slabo družbo«, in tako se prične zatekati v svoj svet. Ta svet je zanj vedno bolj realen in v njem se dobro počuti. Ker se do okolice obnaša nesprejemljivo, ga starša odpeljeta k psihiatru, ki postavi diagnozo – shizofrenija.

Danes je star 25 let, zaprt na psihiatriji in nikoli ni dokončal srednje šole. Starša sta ugledna meščana, ki ga obiskujeta čez vikend. Javnost ju pomiluje, kakšna nesreča se jima je zgodila v življenju. Vse življenje sta bila tako pridna, njun otrok pa jima ne more vračati tega, kar sta mu dala.

In kaj sta mu dala? Točno to, kar se mu danes dogaja. Nista ga naučila živeti!

To je izmišljena zgodba, vendar je podobnih zgodb v Sloveniji nešteto.

Vidimo lahko, da je sistem v državi delno kriv, da se starši tako pozno odločajo za otroke. Vendar ne smemo vsega bremena prenesti na državo. Sama vzgoja je predvsem odvisna od staršev – oni so tisti, ki vzgajajo otroke in jih v prvem letu življenja oblikujejo in usmerjajo.

OTROKA MORAMO NAUČITI ŽIVETI!

Namen starševstva je, da ohranimo našo vrsto. Otrok ne spočenjamo samo zato, da nam bo lepo, da bomo doživljali srečne trenutke, si zapolnili čas v življenju, temveč zato, da nadaljujemo našo vrsto. Vsa sreča, ki pride zraven, je le posledica. Poglavitni cilj rojstva pa je nadaljevati človeštvo. Otrok ne rojevamo zato, da jih bomo imeli pod svojim okriljem in da bodo izpolnjevali naše želje ter uresničili naše nedokončane sanje, temveč zato, da vzgojimo naslednike, ki bodo našo kulturo peljali naprej.

Zato se moramo do njih tudi tako obnašati. Predvsem jih moramo učiti osnovnih veščin življenja, jim zaupati in jih pustiti svobodno odločati, dati jim moramo življenjsko izkušnjo. Starši moramo postati neke vrste trenerji. Naš cilj je naučiti otroka preživeti, da se bo znašel v tej »divjini življenja«. Dati mu moramo osnovna orodja, komunikacijo, iskrenost, zaupanje, srčnost, odgovornost ter ga naučiti nekaj praktičnih stvari. To so orodja za preživetje. Kako pa jih bo uporabil in kako bo živel svoje življenje – na to pa nimamo pravice vplivati. Način njegovega življenja je odvisen od njega samega in pri tem mu lahko pomagamo edino tako, da mu v času vzgoje damo dobre zglede, tako da sami uživamo v življenju, da smo iskreni do partnerja in mu damo svobodo, da smo odgovorni do svojih dejanj ter da ničesar ne počnemo pod prisilo ali ker drugi tako hočejo.

Predvsem pa jih moramo učiti postavljanja mej, da se naučijo reči ne, da vedo, kaj je zanje dobro in kaj ne, da se znajo postaviti zase, da znajo mirno reagirati v kritičnih situacijah, da znajo iskreno povedati, kaj jih moti, da znajo izražati svojo osebnost, da znajo biti oni.

KDAJ LAHKO IMAMO OTROKE?

Naslov članka je »Kdaj sva zrela za otroka?«, pa že ves čas pišem o tem, kakšni starši moramo biti, in to s posebnim razlogom: najprej se moramo zavedati, kaj pomeni biti roditelj, in ko so nam vse naloge jasne in smo zato pripravljeni sprejeti odgovornost, smo zreli za otroka.

Kadar se dva odločata za otroka, se morata zelo resno vprašati, ali sta zrela in sposobna za tako odgovorno vlogo. Pa to ne pomeni, ali imata dovolj denarja, temveč ali sta dovolj samostojna, da lahko vzgajata otroka brez tuje pomoči. Če končamo fakulteto z diplomo, nimamo nobenega potrdila, da obvladamo zraven stroke še starševstvo. Na fakultetah ne bomo dobili znanja, kako biti dobri starši. Obstajajo pa neformalne šole za starše, kamor se zatečejo predvsem starši, ko se pričnejo zavedati, da svojega otroka ne obvladajo. Vendar bi v takšne šole morali iti, preden se odločajo za otroka. Zato pa traja nosečnost devet mesecev, da se par na vseh področjih pripravi na starševstvo. Tudi če je otrok prišel nepričakovano.

NE POSNEMAJTE SVOJIH STARŠEV

Največkrat vzgajamo otroke tako, kot so nas naši starši, ali pa ravno nasprotno, ker rečemo: mi pa s svojimi otroki že ne bomo ravnali tako, kot so naši starši. Kar je na neki način popolnoma normalno, saj se starševstva nismo učili v šoli, tako nam je bila edini zgled naša lastna vzgoja, vzgoja, na katero se opiramo in ki nam daje smer.

K zadevi bi morali pristopiti nekoliko drugače: predstavljati si moramo, kako bi se sami želeli počutiti, in potem moramo od te točke počasi graditi nazaj, kaj vse moramo narediti, da bi se tako počutili. Tako bomo dobili recept za najboljšo vzgojo svojih otrok. Delati moramo samo tisto, kar si želimo, in ne tistega, kar nam kažejo slike in vzorci iz okolice.

Poglejmo še malce bolj grobo in vzgojo otroka primerjajmo z gradnjo hiše. Vsak si ustvari vizualno predstavo, kakšno hišo si želi, in potem iz nje naredimo načrt, kakšne materiale bomo potrebovali, kakšne postopke in koliko bo to stalo. Pa da ne boste mislili, da tega nekateri starši ne počnejo. Vendar si napačno postavljajo cilje. Predvsem si predstavljajo svojega otroka z diplomo, uspešnega direktorja, zdravnika, sodnika …, ki je materialno preskrbljen, ima čudovito družino, lepe dopuste … Predstavljajo si, kaj bi bil, in potem ga pošiljajo v različne šole in k športnim aktivnostim, ker želijo iz njega narediti osebo po svoji podobi. Cilj bi moral biti drugačen. Njihov otrok bi moral biti srečen, pa naj bo avtomehanik, predsednik države ali zdravnik. Da pa je srečen, mora razvijati svoje sposobnosti in človeške lastnosti. Želeti si moramo, da bi bil naš otrok iskren, da bi užival, bil pošten, iznajdljiv, srčen človek, dober ljubimec, prijatelj, da bi znal poslušati, povedati, kaj si želi, in te lastnosti morajo starši otroku privzgajati in tudi dati.

Damo pa mu jih lahko samo, če smo sami takšni. In ko bomo iskreni, ko bomo uživali v življenju, ko se ne bomo nikomur podrejali, ko bomo čutili, da živimo, da ljubimo, smo zreli za otroka.

Otrok ni naša last, je oseba, ki nadaljuje našo vrsto.