Zgodilo se je na prvi šolski dan. Otrok je jezen in razočaran prisopihal domov. V šoli so ga ošteli, ker ni imel obutih pravih copat.

Ne bom vas vprašal, ali se je tudi vam že kdaj zgodilo kaj neprijetnega in ste se najprej razjezili, zakaj pa ravno meni? Prav gotovo se vam je zdelo, da se vam godi krivica. Še posebej boli, če tak dogodek ni objektivne narave, ampak je subjektiven. Seveda smo slabe volje, če nas preseneti dež ravno takrat, ko smo edinkrat brez dežnika in so na tako vreme pripravljeni vsi okrog nas. A to še prenesemo. Prepričani pa smo, da se nam godi strašna krivica, ko nas ustavi policist in kaznuje naše nepravilno ravnanje, čeprav vsi delajo enake prekrške. In kar priznajmo si, taka »krivica« nas boli. Manj bi bolelo, če bi vedeli, da velja za vse enakopravno, da so pravila in meje določene enako za vse.

Naše reakcije so različne. Nekateri imajo to sposobnost, da se ne obremenjujejo, spet drugi nikakor ne morejo pozabiti. Pri prvih občudujemo njihovo strpnost, spet pri drugih grajamo njihovo maščevalnost. To sta seveda skrajni reakciji. Večina se nas bo našla nekje vmes. Z leti si pridobimo zrelost in izkušnje in slej ko prej najdemo način, kako v takih primerih čim bolj učinkovito reagirati.

Kaj pa otroci? Pravila in omejitve začnemo postavljati starši, v vrtcu in šoli s tem potem nadaljujejo še vzgojitelji in učitelji. Najprej ugotovimo, da postavljanje pravil ni preprosto. Še težje pa je njihovo uveljavljanje. Slabša so pravila, teže jih je uveljaviti. Pri tem naletimo na reakcijo otrok. Smo se že kdaj vprašali, kako se počutijo? Smo pravični ali jim delamo krivico? »Krivica« jih boli ravno tako kot nas odrasle, pa še sprejmejo jo teže. Kakšno popotnico jim bomo dali za življenje? Prav je, da kdaj izkusijo tudi krivico, da se tudi tako česa naučijo. A lepo prosim, ne privoščimo jim tega prevečkrat. Saj so vendar še vedno otroci!