PRIČAKOVANJA
Priznajmo si, da ves čas nekaj pričakujemo.
Včasih naglas, včasih potihem, od sebe in od drugih. Radi bi izpolnili,
kar drugi pričakujejo od nas. Še raje, da drugi izpolnijo, kar
pričakujemo od njih. In otroci, njihova pričakovanja so v tem obdobju
leta najbolj vznemirljiva in zanimiva. Miklavž, Božiček in dedek Mraz.
In iskrice pričakovanja v otroških očeh. Nepozabno lepo!
Prednovoletni čas je čas voščil in želja,
praznovanj, zabav in daril, pa tudi smeha, veselja, plesa, hrane in
pijače. Hkrati pa je tudi čas obračuna s starim letom in načrtovanja
prihodnosti. Lahko je priložnost, da opustimo kakšno razvado.
Lepo bi bilo, če bi se vse lepe želje, ki
si jih drug drugemu zaželimo, tudi uresničile. Pa da bi vse načrte in
cilje, ki si jih zastavimo, izvedli in dosegli. Naša pričakovanja so
upravičeno velika.
Ko govorimo o pričakovanjih, se vedno
gibljemo med dvema skrajnostma. Na eni strani visoka pričakovanja kažejo
ambicioznost. Ker pa jih ni vedno mogoče uresničiti, obstaja nevarnost,
da smo ob neizpolnitvi razočarani, včasih celo poraženi. Na drugi strani
pa zaradi premajhnih pričakovanj najverjetneje ne bomo razočarani. Ampak
tudi dosegli ne bomo prav veliko. Zmage bodo redke. Kaj je bolj prav, je
stvar vsakega posameznika.
Z leti in izkušnjami znamo odrasli navadno
najti pravo mero. To je tisto stanje, ki nam prinaša največje osebno
zadovoljstvo. Drugače je z otroki. Njihova pričakovanja so skoraj v vseh
primerih večja od možnosti. Zato so tudi njihova razočaranja večja. S
pogovorom in dobro voljo pa se da tudi njih usmeriti na pravo pot.
Pripis: Iz uredništva vam želimo čim več
preseženih pričakovanj. SREČNO!
