SEDI, PET!
JASNA TEPINA
 

Poznavalci šolstva so v začetku letošnjega šolskega leta opozarjali na povečano število odličnjakov v osnovnih šolah. V pogovorih o tem za mnoge skrb vzbujajočem pojavu, ki da ne odraža vloženega truda in dela učencev, je bilo mogoče zaslediti predvsem dva razloga zanj.
 

Šolska oblast je skokovito rast števila odličnjakov v zadnjem razredu osnovne šole utemeljevala z dejstvom, da so se lani prvič v splošni učni uspeh prištele tudi ocene izbirnih predmetov, ki da so praviloma višje. Učenci se namreč za izbirne predmete odločajo sami, prostovoljno in po svojih željah, tako da so za uspešnejše delo pri njih bolj motivirani in zato tudi nagrajeni. Drugi razlog pa naj bi bil, vsaj tako so razlagali kritiki novih meril za vpis v srednje šole, da so učitelji pod pritiskom staršev učencem boljše ocene podarjali. Zdaj niti ni (več) pomembno, zakaj je bila generacija učencev zadnjih razredov osnovnih šol lani po učnem uspehu tako izjemna, pomembneje je, kaj se pravzaprav s sistemom ocenjevanja (in z njim povezanim preverjanjem znanja) dogaja. Pobrskali smo po novem pravilniku o preverjanju in ocenjevanju znanja ter za mnenje povprašali zaposlene na nekaj slovenskih osnovnih šolah.
 

OPISNO OCENJEVANJE SE JE UVELJAVILO

Najprej: v prvi triadi devetletke se, kar zadeva preverjanje znanja in ocenjevanja, nič ne spreminja, opisno ocenjevanje ostaja v veljavi, ustalilo se je, navadili so se ga tako učitelji kot učenci in starši. Ostajajo pa nekateri pomisleki in težave, na katere opozarjajo tudi starši na OŠ Valentina Vodnika v Ljubljani: »Opisno ocenjevanje v prvi triadi je morda primerno za prvi razred in del drugega razreda, saj razlike v zrelosti otrok in na njih temelječe vzgojne potrebe in dejavnosti, ki jih izvajata učiteljica in vzgojiteljica v 1. razredu, niti ne dopuščajo poučevanja v tistem smislu besede, ki smo ga kot starši navajeni in ga sprejemamo kot nekaj, za kar je ne nazadnje šola usposobljena. Verjamem pa, da vztrajanje pri opisnem ocenjevanju tja do 4. razreda (konca 3. razreda) lahko prinese velika razočaranja, saj starši ne razumemo različnih odtenkov opisne ocene, ki jih ta morebiti prinaša. Številčna ocena je morda krut pripomoček, vendar poveden in jasen, zato bi bilo morda zelo koristno dvotirno ocenjevanje vsaj v 3. razredu (kar verjamem, da se že dogaja). Predvsem pa je posledično zelo otežen prehod iz 5. v 6. razred devetletke.« Učitelji na tej šoli pa menijo: »Za otroke na začetku šolanja je opisno ocenjevanje prav gotovo dobro. Otroci radi hodijo v šolo in se veselijo vsakodnevnih dejavnosti. Pri šolskem delu so neobremenjeni, vsak dela s svojim tempom, v veliki meri se upoštevajo individualni pristop in potrebe vsakega posameznika. Ocenjuje se otrokov napredek, ki se spremlja skozi vse leto, obenem starši dobijo navodila, kako določeno znanje popraviti oziroma otroku pomagati do boljšega znanja. Opisna ocena je povezana z določenim ciljem, ki ga mora otrok osvojiti, zato je zelo pomembno, da starši dobro poznajo cilje pri posameznih predmetih in seveda kriterije za ocenjevanje; le-to je v prvem in drugem razredu ustno, v tretjem pa tako ustno kot tudi pisno. Starši svojega otroka ne morejo primerjati z drugimi, saj je vsak otrok nekaj posebnega. Če starši redno prihajajo v šolo, tudi zapis na koncu šolskega leta ne pomeni nič obremenilnega. Pozitivne lastnosti opisnega ocenjevanja so nedvomno to, da otrok tekmuje sam s seboj, vsak je uspešen, saj iščemo znanje, in ne neznanja. Vsak otrok napreduje po lastnih sposobnostih, šolsko delo je bolj sproščeno, starši ne pritiskajo na otroka, naj dobi boljšo oceno. Največja težava je gotovo to, da bi nekateri starši zelo radi izvedeli, kje približno je njihov otrok na številčni ocenjevalni lestvici, pa tudi to, da se starši niti dobro ne zavedajo pomembnosti opisnega ocenjevanja, morda vse skupaj spremljajo površno in se premalo zavedajo, da se v prvi triadi postavljajo temelji za nadaljnje uspešno izobraževanje njihovih otrok. Prav zato mora učitelj poskrbeti, da so dovolj dobro seznanjeni s cilji in kriteriji, jim predstaviti načine in pristope pri ocenjevanju ter jih sproti natančno obveščati o napredku, dosežkih in težavah njihovega otroka.«
 

KAJ PA JE NOVEGA LETOS?

Največja in tudi po mnenju šolnikov najpomembnejša novost je zmanjšanje števila ocenjevalnih obdobij. Namesto treh sta zdaj le dve, s čimer je večina vprašanih učiteljev zadovoljna, da je to za učence boljše, pa menijo tudi starši, čeprav vsi opozarjajo, da je za bolj temeljito in objektivno oceno treba počakati vsaj do konca tega šolskega leta. Večina vprašanih pa pritrjuje razmisleku učiteljev, ki ga je na Osnovni šoli Martina Krpana spodbudila ravnateljica Tatjana Božič Geč. Takole pravijo: »Delitev šolskega leta na dve ocenjevalni obdobji je za učence pozitivna. Več časa je namenjenega ponavljanju in utrjevanju. Učenci so manj obremenjeni, ker je preverjanje in ocenjevanje enakomerneje razporejeno. Zaželeno bi bilo, da ne bi bili omejeni s številom ocen in da bi bil učitelj na tem področju avtonomen.«

V dokumentih ministrstva za šolstvo in šport, ki pojasnjujejo novosti pri preverjanju in ocenjevanju znanja, namreč piše: »V novem šolskem letu se bo učenčevo znanje, podobno kot v preteklih šolskih letih, ocenjevalo skozi vse ocenjevalno obdobje pri vseh predmetih. Znanje učenca se bo ocenjevalo najmanj trikrat v posameznem ocenjevalnem obdobju. Najmanj ena ocena v vsakem ocenjevalnem obdobju in najmanj tri ocene v šolskem letu pa ne bodo smele biti pridobljene na podlagi pisnih izdelkov. Pri predmetih, za katere je s predmetnikom določena največ ena ura tedensko, se bo znanje učencev ocenilo najmanj enkrat v vsakem ocenjevalnem obdobju in najmanj trikrat v šolskem letu, pri čemer se ne sme večina ocen pridobiti na podlagi pisnih izdelkov.

Učenci bodo lahko pisali izdelke, namenjene ocenjevanju znanja, največ dvakrat v tednu in enkrat na dan, lahko pa tudi trikrat na teden, če bo tretje pisanje namenjeno ponovitvi. V tem primeru učenci ne smejo pisati pisnih izdelkov tri dni zaporedoma. Še vedno ostaja v veljavi, da morajo biti učenci z datumom pisanja pisnega izdelka seznanjeni vsaj pet delovnih dni prej. Deset delovnih dni pred ocenjevalno konferenco pa učenci ne pišejo izdelkov za oceno, razen v primeru, da bodo pisni izdelek ponavljali.«
 

NEVARNOST KAMPANJSKEGA UČENJA

Tako predpisan sistem preverjanja znanja in njegovega ocenjevanja vodi, tudi po mnenju učiteljev Osnovne šole Bistrica ob Sotli, v kampanjsko učenje. Ravnatelj Jože Uršič je njihovo mnenje strnil takole: »Učitelji pravijo, da so z uvedbo dveh ocenjevalnih obdobij časovno manj omejeni in da bodo laže razporedili preverjanje in ocenjevanje znanja.« Mnogi pa, podobno kot Bojana Levinger, učiteljica angleščine in pomočnica ravnateljice na OŠ Tabor Logatec, opozarjajo: »Ne zdi pa se mi dobro, da upada število ocen v redovalnem obdobju. Od septembra do konca januarja je po zakonu dovolj, da je učenec ocenjen trikrat. To se mi zdi za obdobje petih mesecev absolutno premalo. Pred petnajstimi leti je en učenec tri ocene lahko dobil že v enem mesecu. Pa ne gre le za število ocen. Zdi se mi, kot da bi hoteli že v osnovno šolo počasi vpeljevati univerzitetni način ocenjevanja – napovedan in količinsko zelo obsežen za eno ocenjevanje. Naši osnovnošolci pa potrebujejo neprestano preverjanje in ocenjevanje manjše količine snovi – bolje večkrat kot samo nekajkrat. Ne strinjam se z ukinitvijo delnih ocen, saj smo s sprotnim vsakodnevnim ocenjevanjem pred leti otroke laže pripravili k sprotnemu učenju. Danes se učijo vedno bolj 'kampanjsko'. Vse je napovedano vnaprej, učijo se le pred dnevi ocenjevanja.« Na to nevarnost opozarja tudi mama enega od otrok, ki obiskujejo OŠ Valentina Vodnika v Ljubljani. Takole pravi: »Tu smo lahko starši v pomoč lastnim otrokom pri koordinaciji in časovnem razporejanju, naš vpliv na učitelje pa je seveda bistveno manjši. Verjamem, da bo pritisk nekoliko manjši, čeprav se število ocen ne zmanjšuje. Predvsem pa pozivam – doma svojega otroka, v šoli pa se obračam na učitelje in njihovo vodstvo – da si delo organiziramo tako, da ne bomo silili učencev k t. i. kampanjskemu učenju, temveč bomo s sistematičnim delom v šoli doma ustvarili primerne pogoje za sistematično in sprotno učenje, ki bo ne nazadnje zmanjšalo pritiske in morda med šolske klopi prineslo boljše vzdušje, večjo samozavest in izboljšano samopodobo učencev, učiteljem pa zadoščenje, da jim je uspelo učencem posredovati znanje ali ga od njih terjati na bolj všečen način.« Svetovalna delavka z Osnovne šole Bistrica ob Sotli, gospa Drofenik, pa je prepričana, da je napovedano preverjanje in ocenjevanje znanja primerno zlasti za učence z učnimi težavami, za ostale učence pa le, če bi bilo znanje vrednota, ki izhaja iz otrokove notranje motivacije. To, dodaja gospa Drofenik, pa je že družbeni problem, ki presega šolske okvire.

Preverjanje znanja vsaj teden dni pred ocenjevanjem je, po mnenju večine vprašanih učiteljev, dobro, saj učenci in učitelji tako vedo, kakšno je znanje učencev in ali je treba posamezno snov še utrditi. Ocene so boljše, je prepričana ravnateljica OŠ Martina Krpana Tatjana Božič Geč, boljša je zato tudi motivacija za nadaljnje delo.
 

TUDI PRI ŠPORTNI, GLASBENI ALI LIKOVNI VZGOJI LAHKO DOBIŠ CVEK

Tema, ki je vznemirjala učitelje in starše, strokovnjake pa razdelila, je številčno ocenjevanje tako imenovanih vzgojnih predmetov, ki ga nekateri starši ocenjujejo kot eno od bolj ponesrečenih potez šolskih reformatorjev v preteklosti. Takole pravi mama enega od otrok z OŠ Valentina Vodnika v Ljubljani: »Ti predmeti so izrazit odsev nekaterih danosti, ki jih učenec ima ali nima; predvsem bi morali učitelji slediti napredku učenca v okviru njegovih sposobnosti, ne pa v primerjavi z drugimi, kajti mislim, da je številčno ocenjevanje pri teh predmetih nehote lahko izrazito krivično. Rezultat je seveda ta, da imajo vse ocene v končnem spričevalu enako težo in pripomorejo k učnemu uspehu, čeprav so ravno pri t. i. vzgojnih predmetih individualne sposobnosti in razlike večje kot pri ostalih primerih, so stvar talenta, nadarjenosti, zanimanja, usmerjenosti, dednosti, na kar učenci pogosto nimajo vpliva. Kot rečeno, če številčno ocenjevanje ostane v veljavi, bi to od posameznih učiteljev terjalo veliko večji vpogled in spoznavanje posameznika in njegovih sposobnosti.« Strokovni delavci z iste šole pa so svojo oceno strnili v tako mnenje: »Po eni strani še dodatno ustvarja 'pritisk' na učence, saj negativna ocena iz predmeta pomeni tudi popravni izpit ali celo ponavljanje razreda. (Prejšnji način ocenjevanja teh predmetov ni vrednotil z negativno oceno). Po drugi strani pa je prav, da se upoštevajo tudi otrokova druga področja (likovno, športno, glasbeno …) in da tudi ti predmeti vplivajo na splošni učni uspeh. Pri vsem tem pa je pomembno, da so izdelani jasni kriteriji za posamezne ocene in da talent oz. pomanjkanje talenta ne vpliva ključno na oceno. Tako t. i. vzgojni predmeti postanejo enakovredni predmeti v predmetniku, ne pa zgolj mašilo.«

Pritrditi pa bi veljalo tudi Bojani Levinger, učiteljici angleščine in pomočnici ravnateljice OŠ Tabor Logatec, ki je zapisala: »Nič nimam proti temu, da so tudi vzgojni predmeti številčno ocenjeni. Tako dosti bolj pridejo do veljave tudi talentirani učenci na določenih področjih in prav je, da so učni predmeti enakovredni. Mnenja pa sem, da bi bilo počasi treba ukiniti določanje učnega uspeha, saj vsi vemo, da to šole lahko delajo vsaka po svoje – učenec z enakimi ocenami je npr. na eni šoli odličen, na drugi pa ne, pomembno je le, da učiteljski zbor to zna utemeljiti. Menim, da bi bili tudi učenci pod dosti manjšim stresom, če bi imeli v spričevalih zapisane samo ocene in to, da napredujejo v višji razred. Potem ne bi bilo pritiskov z njihove strani in s strani staršev na učitelje – v smislu: 'A bi lahko moj otrok še kako popravil to trojko, da bo odličen?' Ocene bi bile dosti bolj realne. En otrok ima pač lahko družboslovne predmete odlično, matematiko, fiziko in kemijo pa dobro ali zadostno. Toliko zna in dodatno etiketiranje z 'odličen, prav dober …' res nima nobenega pomena. Tudi pri vpisu na srednjo šolo se mu štejejo točke vseh predmetov in z določanjem uspeha pri enakih ocenah lahko hitro komu naredimo krivico.«

Ja, ocene so velikokrat krivične. Tudi zato, ker v njih ne »preberemo«, kakšni so v resnici ti naši »odlični« ali »dobri«, celo »zadostni« otroci. Kako »zadostni«? So zadosti pomagali sošolcem, ko so imeli težave, ali so se obrnili stran? So »odlično« sodelovali s sošolci pri skrbi za urejeno učilnico ali pri šolski predstavi, ali pa so vlekli vsak na svojo stran in skrivali svoje rezultate? So se »dobro« naučili timskega dela, prilagajanja, sodelovanja? Znajo »prav dobro« pobrskati po medmrežju in si izmenjati rezultate? Bodo znali delati v skupini, brez česar ne bodo mogli biti dobri, še manj pa odlični?