MOJ OTROK SE REŽE!
NATAŠA RIJAVEC KLOBUČAR

 

Ko je mama našla v hčerkinem predalu nož, ni vedela, kaj naj si misli. Ob otrokovih porezanih rokah pa se je zgrozila: »Kaj se dogaja, zakaj to počneš? Prosim, da nehaš!« Pogovor z otrokom ni pomagal, in ko se je čez mesece sicer neproblematična najstnica spet poškodovala, je obupana mama poiskala pomoč.
 

SAMOPOŠKODOVANJE KOT NAČIN SOOČANJA S ČUSTVENO TEŽKIMI TRENUTKI

Otrok si s samopoškodbami zavestno in namerno poškoduje dele telesa. Gre za fizično nasilje do samega sebe, pri tem pa otrok nima namena narediti samomora (kar pa se po nesreči lahko zgodi). Otrok z rezanjem delov telesa (najpogosteje rok), puljenjem las, odpiranjem ran, grizenjem nohtov do krvi, ožiganjem delov telesa (npr. ugašanjem cigaretnih ogorkov na koži), lomljenjem kosti ipd. sprošča napetosti in čustveno bolečino. Fizično izraža svoje počutje, ko notranjo bolečino prenese v rano. Sem pa ne spadajo tetoviranja ali ritualna pohabljanja, temveč namerno povzročanje ran samemu sebi.
 

MLADOSTNIŠTVO

Samopoškodovanje gre z roko v roki z adolescenco, saj ravno to obdobje zahteva nove prijeme za spopadanje s stresom in spremembami. Hitro spreminjanje telesa v mladostništvu otrokom prinaša mešana občutja. Najstniki se počutijo osamljene, nerazumljene in same na tem svetu. Potrebujejo nekoga, ki bi jim dal varnost in zaupanje, da bi to naporno fazo znali prerasti, potrebujejo nekoga, ki bi zaslišal njihov strah. S samopoškodbami »poskrbijo« zase in vzpostavijo tudi nadzor nad svojim »pobesnelim« telesom. Začetniki se poškodujejo z nožem, ostrim predmetom, steklom, npr. po roki, kasneje pa se to stopnjuje denimo v lomljenje kosti, puljenje las, ožiganje. Namerne poškodbe si povzročajo tako fantje kot dekleta; vrhunec to početje doseže sredi dvajsetih let, v tridesetih pa uplahne.

SAMOPOŠKODBA KOT KAZNOVANJE

Več kot polovica ljudi, ki posegajo po samopoškodovanju kot načinu soočanja z neprijetnimi čustvi in njihovega zmanjšanja, je bila v otroštvu fizično, spolno ali čustveno zlorabljenih. Sebe krivijo za zlorabo, krivdo nosijo vse življenje. Krivda in sram vodita v samokaznovanje – samopoškodovanje. Po drugi strani pa samopoškodovanje deluje kot alternativa samomoru. Je neke vrsta metoda za preživetje, saj pomaga otroku ravnati s čustvi, ki izvirajo že iz zgodnjega otroštva.
 

ZAČARANI KROG

Ko otrok doživlja močna neprijetna čustva − jezo, sovražnost, frustracijo, odtujenost, osamljenost, zavrnitev, žalost − in ga le-ta preplavijo, je samopoškodovanje orodje, ki sprosti napetost. Potem sledi umirjenost, ki pa traja le nekaj časa; kmalu se pojavijo sram, obžalovanje in vsi drugi občutki, prisotni pred fizičnim poškodovanjem samega sebe. Otrok se počuti še slabše kot prej in zaželi si, da bi se porezal še enkrat. Začarani krog se lahko prekine, ko temu krhkemu bitju, ki v morju čustev ne more plavati, ponudimo razumevanje. Ob tem moramo začutiti tudi sebe.
 

IZRAŽANJE ČUSTEV

Otroci, ki se samopoškodujejo, imajo težave s prepoznavanjem in izražanjem čustev. Včasih bi rad jokal, pa ne moreš, ali pa bi zakričal, a ne gre. Samopoškodbe postanejo metoda, ki omogoči, da se notranja stiska, napetost, bolečina izrazijo navzven. Zarežeš, da bi le kdo to slišal! Vprašanja za najstnike so: kako izražaš čustva − kričiš, vpiješ, besniš ali čustva zadržuješ v sebi? Si raje sam ali z drugimi, ko čutiš napetost? Ali lahko tuliš, jokaš, ko so čustva močna? Kdo bi ti lahko pri tem pomagal? Če si v takih trenutkih z drugimi, imaš možnost, da poveš, kako se počutiš. Da najdeš nekoga, ki bo slišal, razumel …
 

KAJ RANE GOVORIJO?

Prek ran sporočam, kaj čutim, mislim, izkušam. Kaj si želim in kaj potrebujem? Prek ran prikličem drugega, da se na mojo bolečino odzove. Če ne bo odgovora, če ne bo nihče opazil moje stiske, se bom še bolj ranil, stisko bom naredil še bolj vidno … Mama, čutiš, kaj jokajo moje rane? Slišiš, kako mi je?
 

»NE DELAJ TEGA = NE ČUTI TEGA«

Starši v šoku ob spoznanju, da otrok samega sebe poškoduje, usmerijo moči v to, da najstniku takšno vedenje prepovedo. »Nehaj se rezati!« S tem otroku sporočijo, naj ne čuti. Otroku nehote povejo, da je tisto, kar čuti, nesprejemljivo, nevzdržno, nepomembno, sramotno. Čeprav se mu trudijo pomagati, nehote preslišijo njegovo stisko in bolečino. Iz različnih vzrokov ne znajo ali ne zmorejo slišati klica otrokovih ran.
 

OBČUTKI KRIVDE

Ko starši izvejo, da otrok sam sebi povzroča rane, doživijo šok, zanikanje, jezo, počutijo se izdane in ogoljufane, ko se jim otrok zlaže, da se je poškodoval pri nogometu, v resnici pa si je nalašč polomil kosti. Vznemirjeni so, ker ne razumejo, zakaj otrok to počne, in ne vedo, kako naj mu pomagajo. Soočajo se z občutki krivde, češ, v starševski vlogi nisi bil dovolj dober, otroku nisi dal dovolj podpore, naklonjenosti, ljubezni.
 

NE BEŽITE PRED POGOVORI!

Starše je sram, počutijo se krive, zato bi se radi izognili pogovoru o poškodovanju, otrok pa ima občutek, da je njegovo početje tako sramotno, da ni vredno niti nekaj besed, in svoja čustva začne še bolj skrivati. Še bolj se zateče v osamljenost in odtujenost. Teme, ki jih je treba odpreti, so: kako dolgo že to počneš, zakaj, kako, kdaj in kje, kako pogosto, kaj si mislil takrat, kako si se počutil, kaj se je zgodilo, preden si se poškodoval (si dobil negativno oceno, sva se sprla), kako si se naučil poškodovati, kako ti je o tem govoriti z mano, kaj si pričakoval, da se bo zgodilo po samopoškodbi, si dobil pozornost, kaj misliš, da bi ti pomagalo, ali te boli, ko se raniš, ali si to želiš spremeniti, kako ti lahko pomagam ...

Pogovor naj bo odprt, naš namen pa naj ne bo nadzorovati otroka, ampak razumeti, kaj se z njim dogaja. Ob tem morate starši ohraniti negativne reakcije in obsodbe zase ter vzdržati bolečino, ki jo otrok prinaša v vaše naročje. Najtežje je čutiti to skelečo rano, ki se ves čas dotika našega srca … Vzeti morate to rano v svoj objem, potolažiti otroka in mu pomagati oskrbeti pekočo bolečino.
 

KAKO SE POČUTIM KOT RODITELJ?

Eden izmed korakov pri zamenjavi samopoškodovanja z drugimi načini obvladovanja notranje stiske je pomagati otroku, da bo čustva prepoznal in se jih naučil izražati na drugačen način. To je morda že jokanje, kričanje, fizična sprostitev (ko čuti, da bi se poškodoval), ob tem pa je bistveno, kako sami zaznamo, doživljamo in izražamo svoja čustva.

Kako me rane otroka nagovarjajo? Kako me boli njegovo rezanje? Kako se takrat počutim? Čutim fizično bolečino ob puljenju las? Ali slišim otrokovo stisko, bolečino? Koliko svojega strahu, žalosti, jeze, prizadetosti čutim? Koliko me je sram, koliko sem osamljen?

Zakaj ne morem spregovoriti z otrokom? Kako ga čutim? Se počutim krivega, ker mu ne znam pomagati? Koliko je bilo meni dovoljeno čutiti skozi vse moje življenje? Je mene kdo slišal, razumel, potolažil?

Otroci bi radi opustili škodljivo vedenje, če bi vedeli, kako. Sram jih je in krive se počutijo. Ob tem jim starši lahko pomagate. Pa ne tako, da iščete oprijemljive nasvete in tehnike, temveč tako, da tvegate skok v lastno bolečino. Da začutite lastno stisko, čustva sramu, krivde, krivice, jeze in strahu. Tista, ki jih otrok s svojim skrajnim početjem ves čas odpira. In ne bojte tudi otroku pokazati, kakšen je vaš čustveni svet.