ODGOVORNOST
TATJANA KRUDER
 

Učenje odgovornosti je pomembna stvar, ki se je začnemo učiti že zelo zgodaj. Že čisto majhni otroci se zmorejo sami odločati in sami prevzemati odgovornost za posledice, ki jih prinese ta odločitev. Seveda se moramo starši zavedati, da moramo otroku nujno pustiti, da se sam odloči, in kar je še težje, da sam prevzame odgovornost za svoja dejanja.

Žal se danes vse prepogosto dogaja, da starši nismo sposobni prenesti, da bi se otrok sam prebijal skozi posledice napačnih odločitev. Otroku pustimo, da sam žanje uspehe, ki jih prinese dobra odločitev, zelo težko pa se sprijaznimo s tem, da bi moral nositi tudi negativne posledice. Kaj hitro se nam zasmili in sami posežemo vmes kot njegovi rešitelji ter uredimo stvar, še preden se otrok zave, da ga je polomil.

Sicer pa ni res, da že zelo majhni otroci ne bi zmogli prevzeti dela odgovornosti zase. A spet smo starši tisti, ki otrokom ne dopuščamo radi, da bi sami delali, kot se njim zdi prav. Ker si vse prepogosto domišljamo, da vemo, kaj je za otroke najbolj prav, jih s tem oropamo nadvse dragocenih izkušenj, iz katerih bi se naučili največ za življenje. Je pa seveda res, da je učenje odgovornosti ena težjih starševskih nalog, ki jo starši žal pogosto slabo opravimo. V preveliki skrbi za otroke jih ovijamo v vato, za njimi popravljamo njihove napake ter jih s tem delamo mehkužne in nesamostojne.


UČENJE ODGOVORNOSTI NI PREVZEMANJE ODGOVORNOSTI NASE
Kako lahko otroka začnemo učiti odgovornosti za lastne odločitve? Že zelo majhen otrok lahko prevzame odločitev o tem, kaj bo oblekel. Da pa odločitev ni pretežka, mu vendarle omejimo izbor. Damo mu prosto pot, da sam izbere med oblačili, ki so primerna denimo za zimske razmere. Tu odgovornost ne bo prevelika, otrok pa se bo vendarle počutil pomembnega, ker je smel sam izbrati. Sam sme izbrati npr. barvo čevljev, kape ali ostalih oblačil. Seveda pa se kaj kmalu spoprimemo tudi s težjimi odločitvami, takimi, ki imajo lahko neprijetne posledice. Ena takih odločitev je vir nenehnih sporov med starši in otroki: to je določitev ure spanja oziroma odhoda v posteljo. Te bitke prav gotovo poznamo vsi starši. Kako jih omiliti in kako dopustiti otrokom, da se sami odločijo in sami tudi prevzamejo odgovornost? Kar težko, predvsem zato, ker smo starši še vedno prepričani, da vemo, kdaj je najboljša ura za spanje. Pa res vemo? Ali ne bi bilo laže nam in otrokom, če jim dovolimo, da si sami določijo uro spanja? Groza ali konec vojne med starši in otroki? Tu smo starši na resnični preizkušnji. Če smo dovolj močni in dovolj zaupamo vase in v otrokove sposobnosti, lahko to vojno obrnemo v sklenitev premirja. Dovolimo otroku, da odide v posteljo, kadar sam želi. Seveda z omejitvami: da ne moti ostalih družinskih članov, če ti že spijo, da se tiho igra, in seveda − da bo zjutraj ne glede na to, kako je utrujen in zaspan, vstal in opravljal svoje dolžnosti. Če se bojimo, da bo v šoli zaspal, opozorimo učiteljico na naš dogovor. Po določenem času vztrajanja bo otrok sam spoznal, kaj je zanj najbolje in kdaj mora v posteljo. Seveda moramo vztrajati tudi starši; ne dovolimo, da bi otrok zanemarjal svoje obveznosti, in se držimo pravil, predvsem pa ne kaznujmo otroka. Se vam zdi nemogoče? Težko je morda res, vsekakor pa ni nemogoče.

Vedno znova in znova sem priča strahu staršev, ko tam nekje v četrtem razredu devetletke večinoma prvič puščajo svoje otroke za več dni zdoma (šola v naravi). Kar ne morejo se odreči temu, da ne bi učiteljem dajali »dobronamernih« nasvetov, kaj je za njihove otroke najbolj prav. Kaj naj bi jedli, česa ne smejo, kdaj smejo klicati, kako jih obleči, pred čim varovati. Naštevanju zahtev in priporočil ni ne konca ne kraja. Menim, da je ta strah pred otrokovim prvim resnejšim korakom v samostojnost posledica tega, da je prvič na resno preizkušnjo postavljen sistem vzgoje. Starši se podzavestno bojijo, da svoje starševske vloge niso opravili dovolj dobro. Zdaj se bo videlo, koliko so bili sposobni svojega otroka naučiti samostojnosti in sprejemanja odgovornosti. Ker ne zaupajo sebi, da so z dovolj odgovornosti vzgojili otroka, svoje dvome prenašajo na učitelje in jim ne dovolijo, da bi vzpostavili svoj sistem vodenja skupine. Svoj strah želijo prikriti z dvomi o učiteljevih sposobnostih. Prepričana sem, da je zdrav otrok pri devetih ali desetih letih z zdravo vzgojo popolnoma sposoben za nekaj dni brez staršev oditi od doma. Sposoben si je tudi pripraviti stvari za na pot, če mu le zaupamo. In v veliki meri je sposoben prevzeti odgovornost za svoje obnašanje in svoja dejanja. Če mu bomo mi zaupali, si bo zaupal tudi sam.

Ko učimo svoje otroke prevzemanja odgovornosti zase in ko nam to že počasi uspeva, smo kmalu postavljeni pred nov izziv: ostareli starši, ki so prepričani, da vse še zmorejo sami. Mi pa kmalu presodimo, da po naših merilih ni tako. Kako naprej? Ali jih smemo prisiliti, da odidejo v dom za ostarele, ker smo prepričani, da niso več dovolj odgovorni za svoja dejanja? Dilema je težka, a dejstvo je, da nimamo pravice nekoga prisiljevati v nekaj, če tega sam noče. Seveda pa se mora ostarel človek tudi zavedati, da prevzema nase polno odgovornost za svoje življenje. Dokler se svojih odločitev jasno zaveda, mu ne moremo oporekati. Dolžni pa smo mu postaviti določene meje. Če bo do teh mej zmogel sam, v redu, sicer sledi ponovno vrednotenje. Da bi take dileme laže reševali, je dobro, da ohranjamo dobre odnose s starši in se o teh stvareh še pravočasno pogovarjamo.


ODGOVORNOST ZA LASTNO ŽIVLJENJE
Kaj pa srednja generacija, ki naj bi se bila najbolj sposobna obnašati odgovorno? Tudi tu se rado zaplete. Znamo biti odgovorni do otrok, do družine, do staršev, do službe … kaj pa do sebe? Kaj radi pozabljamo, da smo v prvi vrsti odgovorni zase in za svoje življenje. Naše življenje v najosnovnejšem pomenu je naša glavna odgovornost. Vse se gradi od tu naprej. Sem spada odgovornost za naše zdravje. Dobesedno. Nihče nam te odgovornosti ne more odvzeti. Noben zdravnik ali terapevt ne more storiti nič, če sami nočemo. Skrb za zdravje in odgovornost za zdravljenje ob pojavu bolezni je pretežno naša. Marsikdo nam lahko pomaga, a le, če sami hočemo. Pravzaprav se veliko ljudi obnaša neodgovorno do svojega življenja. Pa ne samo tisti, ki se drogirajo, tako ali drugače. Neodgovorni smo že, če se ne znamo ustaviti ob delu, normalno zadihati, se sprostiti in si privoščiti zabavo. Včasih so nas učili, da si zabavo smemo privoščiti samo, če smo prej izpolnili določene pogoje, če smo bili pridni in uspešni. A to ni čisto res, kajti zabavo potrebujemo prav tako, kot potrebujemo delo. Žal smo si dovolili, da so nas mediji, ki nas vse bolj zasipajo z idejami, kaj naj bi bilo za nas najbolje, precej pokvarili. Velikokrat ne znamo prisluhniti sebi oziroma svojemu organizmu in sami izluščiti, kaj resnično potrebuje. Prav zapackali smo svoje življenje s sprejemanjem kopice podatkov in informacij brez prave cenzure. Težko pridemo prav do sebe, do svojih lastnih potreb, ki so lastne samo nam, in odgovor na te, čisto naše potrebe, je naša odgovornost.

Malo ljudi se zaveda, da je tudi odgovornost za vzpostavljanje dobrih odnosov samo naša. Nič ne pomaga metanje peska v oči, da bi bili v redu, samo če bi nas drugi razumeli. Ker nas drugi ne razumejo in ker ne delajo z nami tako, kot želimo mi, je krivdo zelo lahko prenesti na druge. Pa bi precej laže živeli, če bi se zavedali, da ne moremo prevzeti odgovornosti za to, kako se obnašajo drugi. Nihče ni odgovoren za to, kako se obnaša nekdo drug. Je pa seveda vsak posameznik v polnosti odgovoren zase, za svoje obnašanje.


ALI JE ODGOVORNOSTI LAHKO TUDI PREVEČ?
Pravzaprav ne, če smo zares odgovorni. Potem se znamo pravočasno ustaviti in se zavedamo, do kam sežejo meje naše lastne odgovornosti. Seveda pa je veliko ljudi, ki sami sebi naložijo preveč. To je najhuje, ker ne morejo biti nikoli zadovoljni. Če znamo biti zdravo odgovorni, potem nas zlepa ne zmedejo tisti, ki želijo preveč odgovornosti prevaliti na nas. »Ne« je v takih primerih edino zdravilo. Nikomur ne smemo dovoliti, da na nas prelaga nekaj, kar nas ne zadeva. Iz prevzemanja prevelike odgovornosti izhaja nenehna skrb.

Kot mama plezalcev sem sama velikokrat izpostavljena vprašanjem, kako in koliko me skrbi in kje je moja odgovornost za lastne otroke. Moja odgovornost do njih je seveda velika in se je tudi jasno zavedam. Ni in ne sme pa biti moja odgovornost, kaj bodo otroci počeli in kaj bodo izbrali. Moja dolžnost je učiti jih, kako po korakih prevzemati odgovornost za lastno varnost in lastno življenje. Lahko jih učim in jim kažem, kakšna vrednota je življenje, nimam pa pravice odločati namesto njih. Tudi moja skrb zanje je moj problem, ne njihov. Nihče mi ne daje pravice, da jih s svojim strahom in pretirano skrbjo omejujem pri njihovih odločitvah.

Nekatere odgovornosti imajo seveda prednost pred drugimi. Učenje odgovornosti do sebe in do drugih na cesti je seveda bistveno večjega pomena od učenja odgovornosti za pospravljanje sobe ali redno pisanje domačih nalog.

Pri prevzemanju odgovornosti je tako kot pri vseh stvareh – zdrava mera je najboljša. Če nismo odgovorni, trpijo drugi okrog nas, če si naložimo preveč odgovornosti, pa trpimo sami.