NAUČIMO OTROKE RAVNATI Z DENARJEM
BOJAN MACUH, profesor sociologije
 

»Kako prijetno bi bilo življenje, ko bi ljudje, ki imajo denar, tega uporabljali tako, kot bi ga uporabili tisti, ki ga nimajo.« (Roland Dorgeles)

Naše življenje se med drugim vrti tudi okoli denarja. In kako se lotiti tega življenjsko pomembnega področja pri vzgoji svojih otrok?
 

Tudi tega področja vzgoje otrok se lotimo že v njihovi zgodnji mladosti, prav gotovo že kmalu po prihodu v obdobje predšolske vzgoje. Starostna obdobja so različna, odvisna od otrok, zato naj v nadaljevanju podam nekaj navodil, kako otroku predstaviti to pomembno področje v času prvih vzgojnih prijemov.

OTROCI IMAJO NA VOLJO VELIKO DENARJA

Na bančnih računih naših otrok se kopiči veliko denarja. Otroci imajo danes na voljo toliko denarja kot še nikoli. Kdaj torej dobijo predstavo o tem, kaj je to denar? Žepnina – kolikšna je? Odgovore bi lahko iskali pri otrocih, vzgojiteljih, strokovnjakih, statistikah in raziskavah, v literaturi. Povsod.

Strokovnjaki so ugotovili, da odgovorni uredniki najrazličnejših medijev ne naredijo kaj dosti za predvajanje oddaj za otroke, ki bi spodbujale otroško domišljijo, upoštevale otroško dojemanje, občutenje in ravnanje, se vživele tako v resnični kot domišljijski otroški svet, upoštevale njihovo stopnjo razvoja, argumentirale stvari tako, kot bi jih argumentiral otrok, združevale resničnost in domišljijo.

Novost za naše otroke pa je tudi skrajno potrošniško in storilnostno naravnana družba, ki smo jo ustvarili. Njihovo otroštvo je krajše kot kdaj prej, hkrati pa so dalj časa odvisni od svojih staršev.

Najlepša doživetja za otroke in odrasle (starše) so še vedno tista, ki jih doživijo skupaj. To so izleti v naravo (namesto gledanja televizije, kjer je veliko nasilja), druženje s prijatelji, branje knjig, ukvarjanje s športom, sprehodi … Med vrednotami, ki jih naštevajo otroci in mladostniki, je denar šele na petnajstem mestu. Seveda pa je za gospodarstvo odločujočega pomena, zato sodobni svet skuša mladim tako ali drugače vtepsti v glavo pomen denarja. Gospodarstvo in reklamna industrija vlagata ogromne vsote, da bi otrokom izvabila žepnino. Veliki koncerni se neopazno tihotapijo v otroška srca.

OTROCI POTREBUJEJO ŽEPNINO

Pravilno ravnanje z žepnino je verjetno enako vprašljiv pojem, kot je pravilna vzgoja. Otroka, ki si že zgodaj želi žepnine, ne smemo imeti za grabežljivega. Od takega otroka lahko že po nekaj letih zahtevamo, da se zna pravilno odločati, razporejati denar, varčevati, načrtovati in kritično oceniti, kaj si bo kupil. Tistega pa, ki željo po lastnem denarju izrazi zelo pozno, bi morda kazalo nekoliko spodbujati, da ne bi preveč zaostal za svojimi vrstniki.

Otroci naj bi dobili žepnino brez omejevanja, brez predpisov. To je njihov lastni denar, s katerim lahko prosto razpolagajo. Denar, ki ga otrok ob posebnih priložnostih dobi v dar ali ga zasluži sam, ni žepnina, zato ga z žepnino ne smemo mešati oziroma ga kakorkoli obračunavati skupaj z njo.

Žepnina je drobiž za v žep. Če naj bi se otrok naučil ravnati z denarjem, ne bi imelo pravega smisla, da bi mu pri kakršnihkoli nepravilnostih ta tako imenovani »vadbeni material« odvzeli.

Obstajajo razlike v višini žepnine. Otroci bogatih staršev težko sprejmejo, da jih ti zaradi pedagoških prijemov »držijo na kratko«. Potrošniško usmerjenih mladostnikov ni lahko navaditi na skromnost, kajti ti si takšno prizadevanje razlagajo le kot najnovejšo vzgojno metodo. Zadovoljstva se ne da kupiti. Večina otrok in mladostnikov, ki imajo nizko žepnino, pa je z njo vseeno zadovoljnih. Starši jim več kot toliko ne bi mogli dati. Gre za otroke in mladostnike iz socialno šibkih družin.

S skromno žepnino otroci ne shajajo. Nizka žepnina lahko namreč postane nepomembna postranska stvar, kajti za vse, kar otrok potrebuje, mora denar zahtevati ali si ga izprositi. Tako dosežena skromnost ni dosti vredna.

Čeprav si starši prizadevajo, da bi bili njihovi otroci do potrošništva kritični, je to željo največkrat zelo težko uresničiti. Po navadi se izgubi v neskončnih pogovorih o nakupih. Pogovori o tem, ali neko stvar kupiti ali ne, trajajo zelo dolgo. Starši tu in tam zmagajo, nazadnje pa se zgodi, da otrok spet poskusi doseči svoje, ko so starši na primer dobre volje in se pustijo premagati.

Reklamni psihologi, marketinški menedžerji, strokovnjaki za distribucijo ter nešteti strokovnjaki za prodajo iz različnih panog in industrijskih vej nas »obdelujejo« z namenom, da bi naše nič hudega sluteče otroke vzgojili v voljne potrošnike. Četudi kdaj sprevidimo, da nam zahrbtno laskajo, to še zdaleč ne pomeni, da ne bomo postali njihove žrtve. Skupaj z otroki bi si morali zgraditi močno obrambo. Kajti otroci še nikoli niso imeli toliko denarja, še nikoli jih niso reklamni jastrebi tako lovili in zato tudi še nikoli ni bilo tako pomembno, da se začnejo že zgodaj učiti, kaj sploh pomeni razpolagati z žepnino.

KAKO ŠKODLJIV JE VPLIV REKLAM?

Naloga tistih, ki delajo reklame, je, da izbrano skupino ljudi pripravijo do nakupa. Še preden se reklama pojavi na televiziji, so tu različni strokovnjaki, ki se močno intelektualno in materialno angažirajo, da lahko udrihajo po naših otrocih.

Reklamni spoti, otroške oddaje, ugankarske oddaje in televizijski kvizi zapeljujejo otroke že od vrtca ter jim privzgajajo želje in hotenja po dobrinah.

Najljubša zaposlitev naših otrok so igre in televizija. Raziskovalci medijev pravijo, da otroci v starosti od šest do trinajst let v povprečju gledajo televizijo 104 minute na dan. Neka raziskava je pokazala, da preživijo otroci celo več časa pred televizorjem kot v šoli.

Otroci, ki od tretjega leta dalje sami posedajo pred televizijo, postajajo oziroma so že žrtve reklam. V tej starosti namreč še niso sposobni razlikovati med na primer razvedrilnim programom in informativno oddajo na eni strani ali reklamnimi spoti oziroma reklamnimi oddajami na drugi strani. Dodaten problem predšolskih otrok je, da ne vedo, da so scene »le« zaigrane. Vse, kar vidijo oziroma so videli, je zanje resničnost.

Veliko reklam na televiziji je namenjenih otrokom. V njih največkrat tudi nastopajo otroci. Reklamna sporočila se namenoma pojavljajo med najbolj priljubljenimi otroškimi oddajami. Posebno pogosta so ob sobotah in nedeljah dopoldne, ko starši nakupujejo ali pa še spijo. Poleg televizije, radia, časopisov, revij in plakatov obstajajo še »mediji«, ki jih kot reklame ne jemljemo tako resno. To so klubi strank, telefonske akcije, metanje listkov iz letal, oglaševanje po pošti in reklamne brošure. Naslovov ni težko dobiti. Tudi pošta konec koncev gleda pri vsem tem zgolj na dobiček.

Reklamni prijemi, ki so usmerjeni k otrokom, niso nič manj profesionalni od tistih za odrasle, po učinku pa jih celo prekašajo. Prvi vzrok je v tem, da predšolski otroci niso sposobni ločiti med igro in reklamiranjem oziroma med navideznostjo in resničnostjo, drugi pa je v tem, da reklamiranje enega izdelka nakazuje reklamiranje še kakih desetih drugih izdelkov.

Iz življenja naših otrok danes ni več mogoče popolnoma odstraniti komercialnih vplivov. Učitelji, starši in terapevti tožijo o živčnih in neprespanih otrocih. In to ne brez razloga. Nikakor pa ne gre na splošno obsojati televizije in tudi ne reklam. Menim, da moramo svoje otroke pripraviti, da ob prekaljenih reklamnih prijemih ne bodo tako nekritični in nebogljeni ter da bodo o njih bolje poučeni.