TEMELJNI POSTOPKI OŽIVLJANJA
MATEJA FERJAN, dr. med.
 

Verjetnost, da se znajdemo v situaciji, ko je iz različnih razlogov ogroženo človeško življenje, ni tako majhna, kot se morda zdi. Zato bi bilo prav, da je vsakdo seznanjen vsaj s temeljnimi postopki oživljanja tako odraslih kot otrok. Pripravili smo nekaj osnovnih nasvetov za prvo pomoč v kritičnih situacijah.

 
Umetno dihanje in zunanja masaža srca zagotavljata ustrezno nasičenost krvi s kisikom ter pretok krvi skozi srce in možgane, ki sta življenjsko najpomembnejša organa. Nezavest nastopi v približno 15 sekundah po prenehanju dihanja in zaustavitvi krvnega obtoka, in sicer zaradi izjemne občutljivosti možganskih celic za pomanjkanje kisika. Če možgani niso prekrvljeni, že po štirih minutah pride do trajnih, nepopravljivih okvar. S temeljnimi postopki oživljanja (TPO) skušamo ohraniti pretok krvi skozi življenjsko najpomembnejše organe in tako preprečiti njihovo okvaro. O uspehu ali neuspehu oživljanja in posledični okvari možganov odloča vsaka sekunda, ki preteče od nastanka srčnega zastoja do začetka izvajanja TPO.
 

TEMELJNI POSTOPKI OŽIVLJANJA (TPO)

Če naletimo na osebo, ki je neodzivna in ne diha, takoj pokličemo na številko 112, s čimer si zagotovimo čimprejšnjo zdravniško pomoč, nato pa začnemo izvajati masažo srca in umetno dihanje.

Zunanjo masažo srca je treba pričeti izvajati takoj, ko ugotovimo, da je oseba neodzivna, ne diha oziroma ne diha normalno in se ne premika, saj z njo nadomestimo delovanje srca kot črpalke. Izvajamo jo tako, da pokleknemo na stran prizadetega in dlan dominantne roke položimo na sredino prsnega koša. Dlan druge roke položimo nad prvo roko, prepletemo prste, se nagnemo nad prizadetega ter z iztegnjenimi komolci močno pritisnemo pravokotno na prsni koš; ta naj se ugrezne za približno 5 cm (slika 1). Popustimo pritisk, a rok ne odmikamo s prsnega koša, ter nato ponovno pritisnemo. Za pritisk na prsni koš in za popuščanje pritiska poskušamo porabiti enako količino časa. Tako napravimo 30 stisov prsnega koša, in sicer s hitrostjo 100 stisov na minuto, kar pomeni, da izvedemo nekaj manj kot 2 stisa v sekundi. Temu sledita 2 vpiha umetnega dihanja.

Z umetnim dihanjem predihujemo pljuča prizadetega z lastnim izdihanim zrakom, s čimer zagotovimo zadostno količino kisika za osnovne potrebe telesa. O tem smo podrobneje govorili že v prejšnji številki revije, zato na tem mestu ponovimo samo osnovne stvari:

– zvrnemo glavo nazaj in dvignemo brado, da sprostimo dihalno pot;

– mehki del nosu stisnemo s palcem in kazalcem roke, ki leži na čelu;

– v usta prizadetega enakomerno vpihujemo zrak in opazujemo dvigovanje prsnega koša;

– vpih naj bo dolg približno 1 sekundo, količina vpihnjenega zraka pa tolikšna, da se prsni koš vidno dvigne;

– opazujemo upadanje prsnega koša, ob tem vzdržujemo prosto dihalno pot in enako kot prvega izvedemo še drugi vpih (slika 2).

Če pri izvajanju umetnega dihanja pri prvem vpihu opazimo, da se prsni koš ne dvigne tako kot pri normalnem dihanju, moramo pred drugim vpihom preveriti, ali smo glavo zvrnili dovolj nazaj in zadosti dvignili brado. Preveriti moramo tudi ustno votlino in odstraniti morebiten viden tujek. V primeru, da smo neuspešno izvedli tudi drugi vpih, nadaljujemo z masažo srca.

Zavedati se moramo, da je izvajanje TPO zelo utrujajoče, zato naj se ob navzočnosti več ljudi ti menjavajo na vsaki 2 minuti. Zunanjo masažo srca in umetno dihanje v razmerju 30 masaž : 2 vpiha nadaljujemo neprekinjeno in prenehamo šele takrat, ko prizadeti prične normalno dihati, ko prispe služba nujne medicinske pomoči ali ko smo popolnoma fizično izčrpani. Če imamo kakršnekoli osebne zadržke glede izvajanja umetnega dihanja ali če predihavanje prizadetega ni mogoče, lahko izvajamo samo zunanjo masažo srca s frekvenco 100 stisov v minuti.

OŽIVLJANJE OTROKA ALI UTOPLJENCA

TPO pa so nekoliko drugačni pri otrocih in utopljencih. Pri otroku je prav dihalna stiska vzrok, zaradi katerega ga je treba največkrat oživljati, zato najprej izvedemo 5 vpihov umetnega dihanja, nato pa nadaljujemo z masažo srca in umetnim dihanjem v razmerju 30 : 2. Če se pri otroku znajdemo sami, moramo najprej 1 minuto izvajati TPO, šele nato pokličemo na številko 112. Le v primeru, da je otrok znan srčni bolnik, moramo nujno medicinsko pomoč poklicati takoj! Malce prilagojena je tudi masaža srca, in sicer stiskamo prsni koš približno za tretjino debeline, pri otroku pod enim letom z dvema prstoma, pri starejših od enega leta pa z eno ali obema rokama. Tudi pri utopljencih damo najprej 5 začetnih vpihov, čemur sledita zunanja masaža srca in umetno dihanje v razmerju 30 : 2. Tudi pri njih, če smo sami, najprej 1 minuto izvajamo TPO, šele nato pokličemo 112.

TUJEK V DIHALIH

V vsakdanjem življenju lahko naletimo tudi na človeka, ki se mu je na primer med jedjo globoko v ustih, žrelu ali ob vhodu v sapnik zataknil večji kos hrane, ali pa na otroka, ki si je med igranjem v usta vtaknil denimo kovanec, plastični delček igrače ali arašid, ki se je nato ustavil nekje v dihalih. Takšen tujek lahko povzroči le blago zaporo dihalne poti, lahko pa je ta zapora življenjsko nevarna. Pomembno je, da stanje hitro prepoznamo in učinkovito ukrepamo.

Pri delni zapori prizadeti lahko govori, kašlja in diha, na vprašanje, ali se duši, odgovori pritrdilno. Pomagamo mu tako, da ga spodbujamo, da še naprej kašlja, saj lahko s tem pride do odstranitve tujka in sprostitve dihalne poti. Drugače je pri življenjsko nevarni zapori dihalne poti; zanjo je značilno, da prizadeti ne more govoriti ali močno kašljati, med poskusi vdiha slišimo piske, poskusi dihanja so energični, a neučinkoviti, oseba je potna, bleda ali modrikasta v obraz. Ukrepati je treba nemudoma!

Če je oseba pri zavesti, se postavimo poleg nje, jo nagnemo nekoliko naprej in izvedemo 5 močnih udarcev z dlanjo med lopatice, po vsakem udarcu pa preverimo, ali je zapora še prisotna (slika 3). Če se po 5 udarcih oseba še vedno duši, pričnemo izvajati Heimlichov prijem, pri katerem se postavimo za prizadetega, ga nagnemo nekoliko naprej, svoje roke sklenemo okoli zgornjega dela njegovega trebuha, dlan stisnemo v pest in jo položimo v predel med popkom in žličko. Nato izvedemo močan sunek, usmerjen proti sebi in navzgor, ter ga do 5-krat ponovimo. Če se dihalna zapora ne odstrani, izmenično izvajamo udarce med lopatici in Heimlichov prijem.

V primeru, da oseba izgubi zavest, jo previdno položimo na tla, pokličemo 112 in pričnemo izvajati TPO.

Pri izvajanju TPO nikoli ne smemo pozabiti na varnost, zato se je treba pred začetkom izvajanja vseh teh postopkov vedno prepričati, da nam, prizadetemu in drugim navzočim ne grozi nevarnost iz okolja.

Pomagajmo drugim, saj nikoli ne vemo, kdaj bomo pomoč potrebovali sami!

VIR:

Ahčan U., Prva pomoč: priročnik s praktičnimi primeri. 1. izdaja, Ljubljana: Rdeči križ Slovenije; 2006.