POVEDANO BREZ BESED
PETRA MAUER
 

Živimo v času velikih sprememb, ko se pričakovanja do šol in izobraževanja povečujejo ter učiteljeva vloga postaja vse bolj zahtevna. Naziv dobrega učitelja si dandanes zasluži le tisti, ki zna biti ustvarjalec, ki buri domišljijo; umetnik, ki zbuja pozornost; igralec, ki pritegne vse oči in ušesa. Čarovnik in angel vodnik, predvsem pa odličen vzgojitelj.

Da bodo učitelji lahko uspešno opravili poslanstvo, za katero so se izobraževali, morajo tudi kvalitetno obvladovati neverbalno (nebesedno) komunikacijo. Vsako izgovorjeno besedo namreč spremlja množica neverbalnih znakov, ki ji dajo smisel in moč vplivanja.

OBVLADOVANJE NEVERBALNE KOMUNIKACIJE

Dandanes učitelj deluje v težjih okoliščinah, še posebej če pomislimo na pritiske, ki jih prinaša naraščajoča tekmovalnost (med učenci, šolami in celo nacionalnimi šolskimi sistemi). Profesionalnost učiteljev se vsekakor kaže tudi v obvladovanju neverbalne komunikacije v odnosu, ki poteka med njimi in učenci. »Neverbalno izražanje je zelo močan komunikator in bi ga pri delu z učenci morali upoštevati vsi učitelji. Da učence motiviramo in pritegnemo njihovo pozornost ter zanimanje v sporazumevanju z njimi, učne vsebine in pogovore poleg besed podamo tudi s signali: parajezikom (ton in zven glasu, ritem govorjenja), očesnim stikom, izrazi obraza, telesno držo, kretnjami, dotikom, položajem in oddaljenostjo med udeleženci pogovora … Navedeno uporabljamo povsem spontano in nevede. Zato menim, da mora dober učitelj obvladati veščine neverbalnega sporazumevanja in k uporabi le-teh spodbujati tudi svoje učence,« nam je povedala Ida Rebernik, učiteljica na 4. OŠ v Celju.

POMEMBNA JE KAKOVOST

Sodobni koncepti vzgoje in izobraževanja med najpomembnejše učiteljeve naloge ne umeščajo več poučevanja, ampak spodbujanje kvalitetnega učenja, ki se kaže v usposobljenosti učencev za samostojno učenje in tudi v prevzemanju vse večje odgovornosti zanj. Kakovost je v pedagoškem procesu dandanes vsekakor zelo pomembna. V šoli jo je težje doseči kot denimo v materialni proizvodnji, ker gre za delo z ljudmi in ker učitelj motečih učencev ne more nadomestiti, tako kot lahko menedžer slabe delavce odpusti in jih nadomesti z boljšimi. Znanje ne more biti kvalitetno brez človeške dimenzije, ki vključuje toplo čustveno ozračje, pozornost, prijaznost, vživljanje v drugega in sočutje z njim.

Uspešnost vzgojno-izobraževalnega delovanja je v veliki meri odvisna tudi od kakovosti interakcije in od stopnje interakcijske povezanosti v komunikaciji. Učiteljica Mojca Križnik je mnenja, da učitelji pri otrocih sicer spodbujajo neverbalno izražanje, predvsem pri glasbeni in športni vzgoji, dodaja pa: »V višjih razredih pa je tega vse manj, kar ni dobro.« In z njo se strinja večina.

V šolskem prostoru komunikacija poteka na različnih ravneh, saj se vanjo vključujejo učitelji, učenci, vzgojitelji, starši, svetovalni delavci, ravnatelj. Med vsemi temi udeleženci obstajajo različni medosebni odnosi, med njimi se pretakajo različna sporočila z besedami, pa tudi brez njih. Ker je komunikacija pomemben dejavnik pri razvijanju otrokove osebnosti in identitete, je v vzgojno-izobraževalnem procesu predvsem pomembna interakcija med učitelji in učenci. Po mnenju nekaterih strokovnjakov je komunikacija v šoli sicer zelo pomembna, a na žalost še vedno ni dovolj razvita. Menijo tudi, da je videti, kot da šola še vedno poudarja šolsko in razredno kulturo pred individualno. S pomočjo spodbujanja individualizacije znotraj socializacije bi lahko spodbujali tudi notranje življenje posameznika in njegovo osebno znanje s funkcijami samorazumevanja, samosvetovanja, samopoučevanja, izboljševanja pozitivne samopodobe in samovzgoje. Res pa je, da različne individualne osebnosti potrebujejo določeno vrsto komunikacije bolj, druge manj. Celo pri istem človeku v različnih starostnih obdobjih prevladujejo različne vrste komunikacije.

UPOŠTEVATI NOVE IZZIVE

Cilj vzgojno-izobraževalnih ustanov je uresničevanje ambicioznih in zahtevnih ciljev, kot so npr. spodbuditi skladen telesni in duševni (spoznavni, čustveni, socialni itd.) razvoj posameznika, povečati kakovost in trajnost pridobljenega znanja (z razvijanjem različnih strategij, z različnimi ravnmi kognitivnih ciljev, z upoštevanjem predhodnega znanja in idej učencev, z omogočanjem učencem, da doživijo proces nastajanja in spreminjanja spoznanj, s problemskim pristopom in drugimi aktivnimi oblikami učenja in poučevanja), pa tudi razvijati sposobnosti samostojnega ustvarjalnega in kritičnega mišljenja in presojanja ter usposobiti učence za dovolj samozavestno srečevanje z življenjskimi problemi in za njihovo reševanje. Eden od ciljev pa je tudi zagotavljanje kvalitetne komunikacije.

Učitelji se morajo nenehno izobraževati tudi na področju komuniciranja z učenci. Izobraževanje učiteljev mora biti odprt in nenehno razvijajoč se sistem, učitelj pa mora biti v svojem okolju dejaven, da lahko ustrezno obvladuje vse hitrejše spremembe. Didaktika družboslovja mora in bo morala tudi v prihodnje upoštevati številne nove izzive, ki jih v pedagoško delo vnašata informacijska in komunikacijska tehnologija. Pri srečevanju s takšnimi izzivi bo morala nenehno težiti h kakovosti.

KDAJ JE KOMUNIKACIJA USPEŠNA?

Iskrenost pogovora je odvisna od usklajenosti med verbalnim in neverbalnim delom komunikacije, zato bi se učitelji morali naučiti zaznavati in prepoznavati svoja neverbalna sporočila. Te spretnosti se morajo z vajo učiti in naučiti. Učitelji bi morali biti sposobni tudi metakomunicirati – se pogovarjati o svoji neverbalni komunikaciji. Nujno je tudi, da preverjamo »usodo« poslanega sporočila: ali je prejemnik sporočila sporočilo sploh slišal, kako ga je razumel, kako ga je interpretiral in s kakšno vsebino in obliko je nanj učinkovalo. Komunikacija je uspešna, če se namen, misel in izgovorjeno sporočilo pošiljatelja ujemajo s prejemnikovim sprejetim sporočilom. Sprejemnik mora sprejeto sporočilo interpretirati. Šele ko sporočilo razume in ga na določen način interpretira, lahko sporočilo vpliva na prejemnika in njegovo vedenje.

»V socialnih interakcijah je raba nebesednega sporazumevanja precej nezavedna, neverbalno obnašanje pa je lahko zelo močno sredstvo za komunikacijo, ne glede na to, kje smo (doma, v službi, v šoli, s prijatelji …), zato menim, da je prav, da se učitelji zavedamo vpliva neverbalnih sporočil, ga poznamo, gojimo svoj občutek za neverbalno komunikacijo in te veščine prenašamo tudi na učence, saj sporočila delujejo v obeh smereh: od učitelja na učenca in obratno,« nam je povedala Ida Rebernik. Mojca Križnik, učiteljica na 3. OŠ v Celju, pa je mnenja, da učitelji v osnovnih šolah na žalost vedo precej več o verbalni kot pa o neverbalni komunikaciji, čeprav je razumevanje slednje zelo pomembna prvina v pedagoškem procesu. Tudi Ida Rebernik je »potožila«: »Žal znanj oz. poznavanja teh veščin učitelji moje generacije nismo pridobili v času šolanja, ampak nam jih prinašajo dolgoletne izkušnje in samoizobraževanje.«

NEVERBALNA KOMUNIKACIJA UČITELJEV

Neverbalna komunikacija je tudi področje, ki je danes vse bolj pomembno pri poslovnih odnosih. Tudi učitelj bi se moral tega zavedati, saj je vsak dan v »poslovnih odnosih« z najmanj dvajsetimi učenci.

Učenci zelo dobro zaznavajo neverbalna sporočila in so zanje precej občutljivi. Ni vseeno, ali je učitelj sklonjen ali zravnan, ali je njegova drža napeta ali sproščena. Kot gluhonemi berejo z njegovih ustnic ali obraza. Opazujejo njegovo mimiko in sklepajo o njegovem resničnem mnenju o tistem, o čemer govori. Kot radar sledijo smeri njegovega pogleda. Radi vidijo, da jim gleda v oči. Zaznajo vsako povišanje, znižanje in spremembo glasu. Prepoznajo tako ironično kot neprizadeto barvo glasu, sledijo tudi gibom učiteljevih rok. Občutljivi so za dotik, saj ga včasih potrebujejo več, včasih manj. Učenci imajo svoj obrambni prostor, zato mora učitelj spoštovati čustvene meje, prek katerih ne sme, da učencev ne bi prizadel. Spoštovati je treba meje intimnih in časovnih con. Ni pomembno le to, kaj učitelj govori, temveč tudi, kako govori. »Učitelji moramo velik poudarek nameniti temu, kako in kaj govorimo, saj smo vzor učencem in širši javnosti,« nam je zaupala Mojca Križnik. Ida Rebernik prav tako meni: »Prav je, da tudi učitelji pokažejo, kaj mislijo in čutijo, da poudarijo izgovorjene besede, urejajo tok pogovora in tako dajo težo načinu sporazumevanja, in ne le vsebini, saj neverbalno obnašanje lahko popolnoma spremeni pomen besed.« »V zadnjih desetih letih se je šolski sistem spreminjal – predvsem imam v mislih prehod od osemletke na devetletko – zato je prehod iz verbalne komunikacije v neverbalno in obratno zelo nihal. Učiteljice smo ugotovile, da otroci nimajo večjih sposobnosti ustnega sporočanja, zato je naš temeljni cilj to popraviti,« je pojasnila Ida Rebernik.

NEVERBALNA KOMUNIKACIJA UČENCEV

Učenci svoj odnos velikokrat pokažejo nezavedno, z neverbalnimi komunikacijskimi sredstvi. Pogledi in gibi mnogokrat povedo več in bolj odkrito kot besede, zato jih je treba opazovati in razvozlati njihov pomen. »Pri pouku se sproti prilagajam trenutni situaciji, tudi neverbalni komunikaciji učencev. Vsakdo namreč uporablja kretnje oziroma gestikulira. Tudi učenci pogosto uporabljajo vizualne znake kot nadomestilo govora,« meni Ida Rebernik. Prav tako se zaveda, da ima neverbalno obnašanje veliko moč. »Pri pouku se gestikulacija uporablja, ker je to zanesljiva oblika komunikacije, čustveno je močnejša od besed, ima širši pomen (presega kulturne in jezikovne meje), ima neprekinjen, naraven in takojšen učinek (govoriti lahko neham, telo pa še vedno neverbalno komunicira).«

Velikokrat lahko učitelj z razumevanjem neverbalne govorice otroku tudi pomaga. Kadar je otrok denimo v stiski (na primer zaradi ločitve staršev), jo izraža z govorico telesa. Z mimiko obraza in telesno držo izraža potrebo po pomoči. Tako skuša povedati: »Prosim, pomagaj mi. Hudo mi je. Potrebujem te.« Tedaj je pomembno, da učitelj govorici prisluhne, si vzame čas ter se nanjo odzove. Če je odziv učitelja pravočasen in pristen, lahko prepreči, da bi otrok zapadel v depresijo.

Učitelj mora imeti razvite sposobnosti za zaznavanje nebesednih sporočil. Med poukom kroži po razredu in pri tem opazi številna nebesedna sporočila: globok vzdihljaj, mimiko telesa, spremembo položaja telesa … Ta nebesedna sporočila razkrijejo zelo veliko: dolgočasje, utrujenost, nerazumevanje snovi idr.

SPODBUJANJE NEVERBALNE KOMUNIKACIJE V ŠOLI

Skozi vse leto je torej prav, da učitelji v procesu sporazumevanja otroke učijo in spodbujajo, da se izražajo s kretnjami in gibi. Gibno izražanje lahko velikokrat vključijo v metodo za pomiritev živahnih in hrupnih otrok. Najpogostejša in najbolj znana je igrica pantomima. Ob njej se otroci zabavajo, umirijo in motivirajo za nadaljnje delo. »Pantomima je zelo dobra uvodna motivacija pri slovenščini in spoznavanju okolja, zato se jo z učenci večkrat igramo. Seveda pa je v veliki meri odvisna od učenčeve domišljije in njegovih gibalnih sposobnosti,« je povedala Mojca Križnik. Pantomima je lahko tudi prijazna igra doma, ob nedeljskih popoldnevih.

POMANJKANJE ČASA

Čas je učiteljeva največja dobrina in najhujši nasprotnik. Kadar ga zmanjkuje, zanemari svojo ljubečo stran – najpomembnejši vidik poučevanja – ter lastne potrebe, želje in zdravje. Poučevanje je trdo delo, vendar je kljub vsemu marsikomu uspelo postati izjemen učitelj.

Učitelji so dandanes prevečkrat obremenjeni z obravnavo učne snovi. Vse preveč morajo biti pozorni na to, da je učna snov obdelana, da delo diferencirajo in individualizirajo, da uporabljajo različne metode in oblike dela. Premalokrat pa morda pomislijo na neverbalna sporočila, ki jih oddajajo učencem. Danes vse več pedagogov poudarja, naj bo šola prijazna, pa vendar je za učence pogosto stresna. In če učitelj ta stres nezavedno spodbuja s svojimi neverbalnimi sporočili, dodatno povzroči neprijaznost, učenci se počutijo manjvredne, ponižane, osramočene.

Vsak učitelj želi učinkovito izrabiti čas, ne le zaradi obširnega učnega načrta, temveč zato, da bi spodbujal osebno rast in razvoj učencev. Toda tudi Mojca Križnik in Ida Rebernik menita, da je v šolskem sistemu na žalost še vedno veliko »pisarniškega« dela, tako da za določene stvari resnično preprosto zmanjka časa.

Pogledi in gibi mnogokrat povedo več in bolj odkrito kot besede.

 Profesionalnost učiteljev se kaže tudi v obvladovanju neverbalne komunikacije.

 Učenci zelo dobro zaznavajo neverbalna sporočila in so zanje precej občutljivi.

 Poučevanje je trdo delo, vendar je kljub vsemu marsikomu uspelo postati izjemen učitelj.