ZAUPANJE
Zaupanje se rojeva v družini. Otrok najprej
zaupa svojim staršem. Zanj so starši tisti, ki ga ne bi nikoli prizadeli
in ki jim brezpogojno verjame. Ko odrašča, to svoje zaupanje preizkuša
tudi v odnosu do drugih. Spoznava ljudi in korak za korakom odpira vrata
v svoj intimni svet.
Zaupati se otroku pa je že težje. Po navadi
so starši tisti, ki so v svojem življenju že razgalili sebe in bili
včasih tudi prizadeti. Če bi bil ta svet popoln, starši svojega otroka
ne bi smeli jemati kot vse ostale. Z njim bi morali pravzaprav začeti
znova in že takoj vzpostaviti odprt odnos. Kajti kakor hitro bo otrok
ugotovil, da se starši z njim ne pogovarjajo, da z njim ne delijo tudi
svojih doživljanj, se bo tudi sam začel zapirati vase. In to ga bo
spremljalo vse življenje.
Zaupanje je tudi temelj dobrega
partnerskega odnosa. Ko spoznamo nekoga, ki nam je ogrel srce, se mu po
navadi odpremo kot nežen pomladni cvet. Takrat ne razmišljamo o
posledicah svojega neizmernega zaupanja. Ne razmišljamo, kje in kdaj nam
bo ta ista oseba nepričakovano povzročila rano. In prav je tako! Kajti
brez tega se nam zaupanje ne more vračati in se zagotovo ne bo vračalo.
Ko nas ljubljena oseba prizadene – pa naj
bodo to starši, prijatelji ali partner – boli. Bolečina se nam vsakič
zdi skorajda usodna. Srce se nam trga, v grlu nas duši nekaj
nepojasnjenega, kar nam ne da dihati, vase ne moremo spraviti niti
grižljaja in ne najdemo več volje do življenja. V teh trenutkih pa je z
nami vseeno vedno nekdo, ki nam daje delček svoje energije, da
vztrajamo. In čas celi vse rane. Ko se spominjamo samo še tistih
najlepših trenutkov, vemo, da je naše srce ozdravljeno in lahko ponovno
začne zaupati.
Zaupati pomeni razgaliti svojo dušo in postati ranljiv. Zato se ljudje
neprestano sprašujemo, kdaj in komu naj »na pladenj« postavimo sebe.
Zaupati pa pomeni tudi verjeti v ljudi. Pomeni, da bomo kljub
razočaranjem okrog sebe zbrali ljudi, ki nas ne bodo pustili na cedilu.
In prav ti ljudje vedno znova potrjujejo dejstvo, da je zaupanje nekaj
lepega.
