Članki

S prihodom hladnejših dni se število viroz močno poveča. Kihanje, smrkanje in kašelj ne dajo miru ne podnevi ne ponoči. In kadar čaji, limona in med ne pomagajo, se je treba zateči po pomoč k zdravilom … Tu pa se, še posebej pri majhnih otrocih, pogosto pojavijo težave.

Zdravnik je vašemu otroku predpisal zdravila. Zavedate se, da bo zdravljenje uspešno le, če boste navodila glede uživanja dosledno upoštevali. Čeprav je jemanje zdravil za otroke pogosto neprijetno, je pomembno, da zaužijejo predpisani odmerek zdravila, in to v predpisanih časovnih razmikih. Vaš otrok pa se temu na vso moč upira. Prvo pravilo, ki ga velja upoštevati, je, da ste pri svojem početju odločni. Iz lastnih izkušenj pa vem, da tudi dobršna mera potrpljenja ni odveč, čeprav sta otroka, ko sta bila majhna, zdravila v glavnem uživala brez težav. Otroku, ki ne sodeluje, nikoli ne smete groziti ali ga kaznovati!

Preden vam nanizamo napotke, kako otroka laže pripraviti do tega, da zaužije zdravilo, še nekaj besed o tem, zakaj je pri dojenčkih in majhnih otrocih treba še posebej dosledno upoštevati navodila o predpisanih odmerkih. Na odmerek zdravila vplivata predvsem otrokova starost in masa. Dojenčkom skoraj vedno dajemo zdravila v obliki tekočine ali svečke, otrokom do šestega leta starosti pa zlasti tekoče oblike (sirupe, suspenzije, kapljice, šumeče tablete in praške, raztopljene v vodi ali čaju). Po šestem letu pa že lahko preidemo na tablete, dražeje ali kapsule.

Otroci potrebujejo manjši odmerek zdravila kot odrasli, ker imajo sorazmerno nižjo telesno maso. V posameznih starostnih obdobjih se razlikujejo tudi telesna sestava ter razporeditev in količina telesnega maščevja in vode v telesu. Pri otrocih sta različna tudi razvitost in delovanje telesnih organov, še posebej jeter in ledvic. Ker jetrni encimski sistemi za razgradnjo učinkovin in ledvični sistemi za njihovo izločanje ob rojstvu še niso dodobra razviti, se zdravila ne razgrajujejo in ne izločajo tako hitro kot pri odraslem. Zdravila se v otrokovem organizmu lahko nevarno kopičijo, zato morajo biti odmerki precej manjši kot pri odraslem. Pri tem je treba poudariti, da nekaterih vrst zdravil pri otrocih sploh ne smemo uporabljati.

1. Sirupi so za otroke nedvomno najpogosteje uporabljena oblika zdravila. Vsebujejo zdravilno učinkovino in saharozo ali drug sladkor, raztopljen v vodi, sadnih sokovih ali izvlečkih zdravilnih rastlin. Poleg tega so sirupom dodane velike količine sladil in najrazličnejše arome. Z njimi prikrijejo neprijeten vonj ali okus zdravila, ki je poglavitni krivec, da otroci zdravila odklanjajo.

Sirup pred uporabo vedno dobro pretresite, saj se zdravilne učinkovine rade usedejo na dno stekleničke. S tem se izognete nepravilnostim pri odmerjanju zdravila. Odmerek vedno natančno izmerite s priloženo dozirno žličko, kapalko ali merico.

Nekatere vrste sirupov je treba hraniti pri sobni temperaturi, druge, mednje sodi večina antibiotičnih sirupov, pa v hladilniku. Ker pogoji shranjevanja vplivajo na učinkovitost zdravila, jih je treba dosledno upoštevati. Čeprav na pogoje shranjevanja in rok uporabnosti sirupa opozori tudi farmacevt v lekarni, branje priloženih navodil vseeno ni odveč.

2. Svečke oziroma zdravila v obliki svečk se pri otrocih večinoma uporabljajo za zniževanje povišane telesne temperature, lajšanje bolečin in odvajanje blata. Zdravniki jih otrokom predpisujejo takrat, kadar se želijo izogniti težavam pri požiranju zdravila (na primer pri dojenčkih ali mlajših otrocih). Svečke pa se uporabljajo tudi, kadar želimo, da zdravilo začne hitro učinkovati.

Ker otroci pri vstavljanju svečke navadno glasno protestirajo in brcajo, si pomagajte tako, da z eno roko dvignete in učvrstite nožice, z drugo pa okolico danke namažete s hladilno kremo. Nato pripravljeno svečko otroku previdno potisnite v danko do konca. Da svečka ne bi zdrknila ven, obe polovici otrokove ritke še nekaj sekund stiskajte skupaj.

3. Tablete in kapsule navadno dajemo večjim otrokom. Da bi otrok zdravilo laže zaužil, nekatere tablete lahko zdrobite, kapsule pa odprete. Vsebino nato pomešate z manjšo količino vode in ponudite otroku. Zdravila ne mešamo z mlečnim obrokom ali sadnim sokom, ker lahko izgubi učinek. Uživanje z mlekom pa navadno ni priporočljivo. Najbolje je, da otrok zdravilo zaužije stoje ali vsaj sede.

4. Zdravila za inhaliranje v obliki pršilnika s potisnim plinom ali inhalatorja za zdravilo v obliki prahu imajo pred drugimi farmacevtskimi oblikami to prednost, da v dihalnih poteh bolje učinkujejo.

Tako kot pri ostalih vrstah zdravil je tudi tu pomembna tehnika uporabe. Slednjo vam bodo pokazali v lekarni ali pa jo boste razbrali iz priloženega navodila za uporabo.

5. Kapljice za nos. Pred uporabo vedno dobro očistite obe nosnici. V ta namen je najboljša fiziološka raztopina. Kapljice za nos vkapajte s pomočjo kapalnega nastavka, pri čemer naj otrok drži glavo nazaj. Če tekočina pride v usta, naj jo otrok izpljune. Pri dojenčkih je najlažje, če vam pri tem pomaga tretja oseba. Sicer pa si dojenčka posadite v naročje, nogi mu namestite okrog svojega pasu, da ne bo mogel brcati, glavo pa mu nežno, a trdno zagozdite med kolena. Glavo primite z eno roko, z drugo pa mu kapljice vkapajte v nos. V takšnem položaju mu lahko še najlaže izsesate tudi nosno sluz.

6. Mazila in kapljice za oči. Za zdravljenje očesnih bolezni se najpogosteje uporabljajo kapljice in/ali mazila za oči. Najprej umijte oči s kosmom vate ali gaze, ki ste jo poprej namočili v fiziološko raztopino ali prekuhano vodo. Z enim potegom nežno umijte oko od zunanjega k notranjemu kotičku očesa, in ne obratno, ker bi sicer vnetje lahko raznesli po celem očesu. Otrok naj glavo nagne nazaj, spodnjo veko rahlo potegnite navzdol ter v nastali žepek kanite kapljico ali iztisnite malo mazila. Če otrok stiska veke, mu jih s palcem in kazalcem nežno razprite. Če vam opravilo nikakor ne uspe, mu mazilo ali kapljice dajte, ko bo spal.

7. Zdravila za uho. Najpogosteje se uporabljajo kapljice za uho. Otroka položite na bok in ga po potrebi držite za glavo; kapljice previdno vkapajte v sluhovod in v tem položaju počakajte še minutko, da se omogoči boljša porazdelitev zdravila.

SEDEM ZLATIH PRAVIL

– Odmerke zdravila je najbolje razvrstiti tako, da ustrezajo otrokovemu urniku. Kadar je potreben natančno določen časovni razmik (npr. na 8 ur), je treba navodilo natančno upoštevati.

– Če je treba jemati zdravilo na prazen želodec, naj ga otrok zaužije vsaj eno uro pred obrokom ali dve uri po njem. Jemanje s hrano pa pomeni uživanje zdravila ob obroku.

– Pred otroki se nikar ne pogovarjajte, da so zdravila bonboni ali običajne pijače. Zdravila so zaradi videza pogost vzrok zastrupitve pri otrocih.

– Kadar za otroke uporabljamo zdravila, ki jih dobimo v lekarni brez recepta, se natančno držimo navodila za odmerjanje.

– Otroku nikdar ne dajemo niti najmanjšega odmerka zdravila, namenjenega odraslemu, ne da bi se poprej posvetovali z zdravnikom ali farmacevtom.

– Zdravila vedno shranjujmo na mestu, ki je otrokom nedosegljivo, najbolje zaklenjena v predalu ali v omari. Na dosegu njegovih rok ne puščamo niti zdravila, ki ga otrok sicer jemlje.

– Zaradi zdravilnih učinkov in možnega prenosa okužbe naj isto stekleničko zdravila za oči, nos ali uho uporablja le ena oseba.